Supreme Court dismisses administrative appeal review due to failure to prove severe consequences and unresolved legal issues.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Navedba punctuma v primeru, ko iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da ne gre za zadevo, v kateri bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

O pravnem vprašanju, ali za izrek ukrepa tržnega inšpektorja zadostuje že vložena tožba ali mora inšpektor za izdajo navedenega ukrepa pred tem ugotavljati znake nelojalne konkurence, že obstoji praksa Vrhovnega sodišča, zato gre za t.i. že rešeno pravno vprašanje.

Vprašanje, ki je zastavljeno zgolj abstraktno in v reviziji ni konkretizirano z navedbami, ki so v konkretni zadevi v zvezi s tem vprašanjem odločilne, je splošno vprašanje in za dovoljenost revizije ne zadošča.

Vprašanje, v zvezi s katerim se uveljavlja odstop od prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje, mora biti natančno in konkretno opredeljeno, nato pa mora biti natančno in konkretno izkazano tudi zatrjevano odstopanje oziroma neenotnost prakse, kar pomeni, da mora biti opravljena primerjava pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi se utemeljuje neenotnost oziroma odstop.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz vseh treh točk drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Celje, št. 0610-2029/2011-13-22001 z dne 18. 8. 2011 v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 0211-98/2011-2-MK z dne 24. 11. 2011, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo revidentu na podlagi druge alineje drugega odstavka 28. člena Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK) začasno, do odločitve pristojnega sodišča, prepovedal dejanja nelojalne konkurence z uporabo tam navedenega zaščitenega patenta pri proizvodnji in prodaji tam navedenih izdelkov (1. točka izreka odločbe) in odločilo, da stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka odločbe).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. V obravnavani zadevi, kjer je predmet spora presoja zakonitosti inšpekcijske odločbe o prepovedi dejanja nelojalne konkurence, pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije, kljub navedeni vrednosti spornega predmeta, po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

8. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, v usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(1)

10. V okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revident uveljavlja tri pomembna pravna vprašanja in odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča ter neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje glede enega izmed vprašanj.

11. Kot pomembna pravna vprašanja navaja tri vprašanja: 1.) Ali ima tržna inšpekcija dolžnost ukrepanja po drugi alineji drugega odstavka 28. člena ZVK že na podlagi same vložene tožbe zaradi nelojalne konkurence?; 2.) Ali je potrebno v postopku inšpekcijskega nadzora po navedeni določbi ZVK izvajati le ukrepe v obsegu, ki je nujen zaradi varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb?; 3.) Ali je treba pri ugotavljanju pogojev za izrek ukrepa po navedeni določbi ZVK ugotavljati, ali so v ravnanju tožene stranke izpolnjeni zakonski znaki dejanj nelojalne konkurence?

12. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje zatrjuje v zvezi z vprašanjem nujnosti ukrepanja tržnega inšpektorata v primeru vložene tožbe zaradi nelojalne konkurence (torej v zvezi z drugim vprašanjem navedenim v prejšnji točki te obrazložitve). Odstop utemeljuje s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1065/2003 z dne 21. 4. 2006, neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje pa s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi U 1701/2007. Zatrjuje, da naj bi iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča izhajalo, da v ZVK ni določbe, ki bi zapovedovala dolžnost ukrepanja tržne inšpekcije po določbi druge alineje drugega odstavka 28. člena ZVK ob vsaki podani tožbi oziroma ovadbi, zato velja tudi za izrekanje tega ukrepa splošno načelo, ki velja za inšpekcijski nadzor, da se ta opravlja z namenom varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb in v obsegu, ki je nujen. Zatrjuje tudi, da naj bi iz obeh navedenih odločb izhajalo, da mora upravni organ v vsakem posameznem primeru ugotavljati obstoj zakonskih elementov nelojalne konkurence po določbi 13. člena ZVK in šele v primeru, če bi ugotovil nelojalno konkurenco, bi lahko po lastni presoji odločil, ali bo izrekel ukrep po 28. členu ZVK.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča revident zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju te obrazložitve, uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da revident s prvim in tretjim vprašanjem izpostavlja isto pravno vprašanje, in sicer, ali za izrek ukrepa tržnega inšpektorja zadostuje že vložena tožba ali pa mora inšpektor za izdajo navedenega ukrepa pred tem ugotavljati znake nelojalne konkurence. O tem pravnem vprašanju pa že obstoji praksa Vrhovnega sodišča, zato gre za t. i. že rešeno pravno vprašanje, ki skladno s prakso Vrhovnega sodišča(2) ni razlog za dovoljenost revizije. Vrhovno sodišče je namreč že v zadevah X Ips 1301/2006, X Ips 525/2004, I Up 1065/2003 sprejelo stališče, da za izrek ukrepa tržnega inšpektorja o začasni prepovedi dejanj nelojalne konkurence na podlagi druge alineje drugega odstavka 28. člena ZVK zadošča vložena tožba ali ovadba zaradi tega dejanja, kar pomeni, da pri ugotavljanju pogojev za izrek ukrepa po navedeni določbi ZVK toženi stranki ni treba opraviti presoje, ali je določeno ravnanje šteti za dejanje nelojalne konkurence.

15. Drugo vprašanje (ali se v predmetnem inšpekcijskem postopku izvajajo le ukrepi, ki so nujni zaradi varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb) pa je zastavljeno le na načelni (splošni) ravni in zahteva le splošen odgovor, ki izhaja iz temeljnih načel inšpekcijskega postopka določenih v ZIN (4. - 7. člen). Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča(3) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora namreč revident, da zadosti kriterijem za dovoljenost revizije, natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

16. Revident bi tako moral v obravnavanem primeru v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom pomembno pravno vprašanje konkretizirati glede na vsebino te zadeve. Tega pa ni storil. Vprašanje kot ga zastavlja revident je namreč zgolj abstraktno in v reviziji ni konkretizirano z navedbami, ki so v tej zadevi v zvezi s tem vprašanjem odločilne (navedbe, iz katerih bi izhajajo, da konkreten ukrep ni nujen zaradi varovanja javnega interesu). Taka vprašanja po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča za dovoljenost revizije ne zadoščajo.(4)

17. Revident tudi ni izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotne prakse sodišča prve stopnje, ki ju zatrjuje v zvezi z drugim vprašanjem. Vprašanje, v zvezi s katerim se uveljavlja odstop od prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, mora biti namreč natančno in konkretno opredeljeno, nato pa mora biti natančno in konkretno izkazan tudi zatrjevani odstop od sodne prakse oziroma neenotnost prakse ter opravljena primerjava pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljuje neenotno sodno prakso. Kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki te obrazložitve pa je revident v obravnavanem primeru pomembno pravno vprašanje, v zvezi s katerim zatrjuje odstop od sodne prakse in neenotnost prakse izpostavil le na splošni ravni, nato pa tudi ni opravil primerjave dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodnimi odločbami, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Ne glede na to, pa je treba revidentu pojasniti, da je bilo pravno in dejansko stanje v zadevi I Up 1065/2003, v zvezi s katero uveljavlja odstop od prakse Vrhovnega sodišča bistveno drugačno kot v obravnavanem primeru, saj je bilo za razliko od obravnavane zadeve za odločitev v navedeni zadevi bistveno vprašanje, ali je bila tožba oziroma ovadba zaradi dejanja nelojalne konkurence sploh vložena in kakšni so učinki sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o izdaji začasne odredbe z veljavnostjo, do pravnomočne rešitve gospodarskega spora.

18. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča(5) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

19. Revident zatrjuje, da bo zaradi izrečenega ukrepa inšpektorja prisiljena prenehati z opravljanjem svoje dejavnosti, saj se jo z ukrepom praktično onemogoča pri opravljanju svoje dejavnosti.

20. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni obrazložil, še manj pa izkazal, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev - prepoved dejanja nelojalne konkurence pri proizvodnji in prodaji v odločbi navedenih izdelkov. Revident namreč ni izkazal, kakšen delež proizvodnje in prodaje predstavljajo izdelki, na katere se nanaša prepoved, niti ni navedel in izkazal, kako prepoved konkretno vpliva na njegovo finančno poslovanje. Upoštevajoč pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, po presoji Vrhovnega sodišča revident hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.

21. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

22. V skladu z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009; 14. točka obrazložitve.

(2) Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (X Ips 6/2008, X Ips 47/2009, X Ips 464/2009, X Ips 86/2010, X Ips 123/2010, X Ips 131/2010, X Ips 219/2010, X Ips 32/2011, X Ips 184/2011) zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo (že rešena pravna vprašanja).

(3) npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009, X Ips 472/2011, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013.

(4) npr. X Ips 387/2009, X Ips 387/2010, X Ips 398/2011, X Ips 89/2012, X Ips 206/2012, X Ips 408/2012, X ips 44/2013, X Ips 253/2013.

(5) npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012.