Supreme Court dismisses appeal as legal issue is settled by established administrative court practice.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni nerešeno pravno vprašanje, saj o tem vprašanju že obstaja ustaljena upravnosodna praksa sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi revizijsko sodišče s sodbo X Ips 1783/2006 z dne 3.12.2008, v skladu s katero pooblastilo določenega ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju mandata tega ministra, dokler ni preklicano oziroma odvzeto.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu tega sklepa, je tožnik dne 17. 12. 2007 po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije, saj revizija ni utemeljena.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 12. 2005, s katero je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Carinskega urada J. z dne 16. 7. 2003. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ revidentu za blago, sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo (ECL) z dne 10. 01. 2000, naknadno določil drugačno uvrstitev po kombinirani nomenklaturi carinske tarife (KNCT) ter mu obračunal in naložil dodatno plačilo carine.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v več svojih sklepih (med drugimi: Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009), ugotovilo, da to stališče revizijskega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke K.Š. (pravilno: V.Ž.). Ta je namreč podpisala odločbo druge stopnje po pooblastilu ministra za finance dr. D.M., ki pa v času odločanja v carinskih postopkih na drugi stopnji ni bil več minister. Vlada Republike Slovenije v novi sestavi je zaprisegla dne 3. 12. 2004 in je bil obenem imenovan nov minister za finance dr. A.B. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe, ki je minister.

Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa.

8. Vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni nerešeno pravno vprašanje, saj o tem vprašanju že obstaja ustaljena upravno-sodna praksa sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi revizijsko sodišče s sodbo X Ips 1783/2006 z dne 3. 12. 2008. V skladu z navedeno upravno-sodno prakso pooblastilo določenega ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju mandata tega ministra, dokler ni preklicano oziroma odvzeto.

9. Ker vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse, po presoji revizijskega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zato je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

10. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP

v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.