Supreme Court dismisses appeal for lack of specific legal grounds and detailed severe consequences under administrative procedure law.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Iz revizijskih navedbe ne izhaja konkretno in določno, glede katerega pravnega vprašanja, ki se nanaša na vsebino te zadeve (zavrženje predloga za obnovo postopka vloženega iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP kot prepozno vloženega), revidentka uveljavlja dovoljenost revizije iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Določbe ZUP, na katere se revizija sklicuje, pa se nanašajo na obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP (drugače rešeno predhodno vprašanje), kar pa ni vsebina te zadeve. Zato revidentka uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

Dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta je revidentka utemeljila samo z navedbo, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju revizije. V nadaljevanju revizije pa zelo hudih posledic ni navedla. Zato revidentka tudi pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga je uveljavljala, ni izkazala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Republike Slovenije, Upravne enote Ruše, št. 321-107/94-137 z dne 21. 12. 2011. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ kot prepozen zavrgel dne 14. 9. 2011 vložen revidentkin predlog za obnovo postopka denacionalizacije po pok. B. J., ki je bil končan z odločbo, št. 321-107/94 z dne 11. 2. 2002, ki je postala dokončna dne 7. 3. 2003. Revidentka je predlagala obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej zaradi novih dejstev in dokazov. Revidentkino pritožbo zoper prvostopenjski akt je tožena stranka zvrnila z odločbo, št. 490-4/2012/5 z dne 11. 10. 2013.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

7. V prejšnji točki te obrazložitve opisanega trditvenega bremena revidentka ni izpolnila. Ni namreč konkretno navedla, katero je, glede na vsebino te zadeve, tisto pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega pričakuje, da bo Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

8. V reviziji je revidentka navedla le, da gre po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, kar bo obrazloženo v nadaljevanju revizije. V nadaljevanju revizije pa pravnega vprašanja, ki bi se nanašalo na vsebino te zadeve, ni izpostavila. Navedla je sicer, da je njen predlog za obnovo postopka pravočasen, glede na peti odstavek 263. člena ZUP v zvezi s 4. točko 260. člena ZUP, saj je za nova dejstva in okoliščine lahko izvedela šele po objavi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške z dne 26. 5. 2010, ki je spremenilo sodno prakso in imajo sedaj tudi tuji državljani pravico do nadomestila za odvzeto premoženje tudi, če meddržavni sporazum med Republiko Hrvaško in državo tujega državljana ni sklenjen. Iz te in tudi iz drugih revizijskih navedb pa ne izhaja konkretno in določno, glede katerega pravnega vprašanja, ki se nanaša na vsebino te zadeve (zavrženje predloga za obnovo postopka, vloženega iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP, kot prepozno vloženega), revidentka uveljavlja dovoljenost revizije iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Določbe ZUP, na katere se v reviziji sklicuje, pa se nanašajo na obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP (drugače rešeno predhodno vprašanje), kar pa ni vsebina te zadeve. Zato revidentka uveljavljenega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

9. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 773/2007, X Ips 509/2008, X Ips 212/2009, X Ips 180/2010, X Ips 273/2010, X Ips 450/2011, X Ips 392/2011, X Ips 15/2012, X Ips 72/2012, X Ips 494/2012, X Ips 82/2013 in ostale), mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

10. Revidentka je zelo hude posledice utemeljila samo z navedbo, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju revizije. V nadaljevanju revizije pa zelo hudih posledic ni navedla. Zato revidentka tudi pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga je uveljavljala, ni izkazala.

11. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljenih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

12. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).