Supreme Court dismisses appeal for failure to specify legal issue and prove severe consequences under ZUS-1. Appeal dismissed for lack of concrete legal argumentation and proof of severe consequences.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditevno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Če pravno vprašanje, ki se nanaša na vsebino zadeve, ni konkretizirano in jasno izpostavljeno in tudi ni pojasnjeno, katero pravno pravilo naj bi bilo kršeno, pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Revidentka ni pojasnila in izkazala, zakaj naj bi bile posledice, ki jih navaja, zanjo zelo hude posledice, zato pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, Inšpekcijske pisarne Sežana z dne 8. 3. 2010. Z navedeno odločbo je gradbeni inšpektor revidentki naložil, da mora do 31. 12. 2010 odstraniti tam navedeno nelegalno gradnjo (hladilnico, letni šank, plesišče in hišico ob plesišču) vse v tam navedenih gabaritih in tam navedenih zemljiščih (1. točka izreka); revidentko opozoril, da se bo zoper njo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah, če naloženih obveznosti ne bo izpolnila (2. točka izreka); izrekel prepovedi po prvem odstavku 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ugotovil, da posebni stroški niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (3., 4. in 5. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo z dne 19. 10. 2010 zavrnila revidentkino pritožbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revidentka je izpolnjevanje pogoja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 utemeljila z navedbo: “da gre za pomembno pravno vprašanje, ki je v tem, da tožena stranka z navedeno odločbo nalaga uničenje dobrin, ki služijo zadovoljevanju javnih (lovska družina kot upravljalec lovišča opravlja dejavnosti iz predpisov o lovstvu pod pogoji javne službe) in skupnih potreb (funkcionira tudi kot društvo v smislu Zakona o društvih) in to v pravni situaciji, ko zaradi nezakonito predolgega poteka denacionalizacijskega postopka in zaradi očitne napake v katastru nepremičnin, kar vse so okoliščine na strani tožene države, ne more v času inšpekcijskega postopka doseči legalizacijo pomožnih objektov“.

8. S to navedbo pa po presoji Vrhovnega sodišča revidentka pomembnega pravnega vprašanja ni konkretizirala in izpostavila na način opisan v 6. točki te obrazložitve. Opisuje le dejstva, ne izpostavi pa vprašanja, ki je pomembno po vsebini obravnavane zadeve in glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Zato zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

9. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. V zvezi s tem navaja, da je vrednost objektov vsaj 50.000,00 EUR in da bi moral biti denacionalizacijski postopek že davno končan, tako da bi lahko pomožne objekte, ki sodijo med enostavne objekte, legalizirala. Izrečeni inšpekcijski ukrep ji zato povzroča dvojno škodo, saj bo najprej morala objekte podreti, ko bo denacionalizacijski postopek končan, jih bo morala ponovno zgraditi.

10. Da bi lahko Vrhovno sodišče presodilo, ali ima izpodbijana odločitev za revidentko zelo hude posledice, bi morala revidentka upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Tega pa ni storilo, saj ni pojasnila in izkazala, zakaj naj bi bile posledice, ki jih navaja, zanjo zelo hude posledice. Zato izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano.

11. Glede na navedeno revidentka izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

12. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).