Appeal dismissed; court jurisdiction determined by location of injury for minor physical harm cases.
Legislator summary
AI generatedThe appellant challenged a first-instance court's decision to transfer jurisdiction to the district court in Ljubljana, arguing that the Novo mesto court should have heard the case due to the plaintiff's residence and the location of non-material damages. The court found that the injury was a broken arm, classified as minor or moderately severe rather than serious, which excluded the special jurisdiction rule for severe injuries. Consequently, the court ruled that jurisdiction lies with the location of the injury in Ljubljana, not the plaintiff's residence in Novo mesto.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 52. člen ZPP; 2. odstavek 52. člen ZPP: For minor physical injuries, jurisdiction is determined by the location of the harmful act or the location of the harmful consequence, not the plaintiff's residence.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
Škodljiva posledica nastane, tudi če se zahteva odškodnina za nematerialno škodo zaradi telesne poškodbe, praviloma tam, kjer je prišlo do telesne poškodbe.
Škodljiva posledica je bil zlom roke. Glede na to je izbirno pristojno tudi sodišče v Ljubljani, saj se je v njegovem sodnem okolišu pripetil zlom roke tožeče stranke. Ni pa pristojno sodišče v Novem mestu, kjer ima tožeča stranka svoje prebivališče.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom odločilo, da bo zadevo odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani.
2. Zoper ta sklep je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je prišlo do nezgode na območju Okrajnega sodišča v Ljubljani. Zdravljenje je potekalo na območju Okrajnega sodišča v Novem mestu, kjer ima tožeča stranka prebivališče. Nematerialna škoda naj bi nastala torej v Novem mestu. S tem naj bi bile izpolnjene predpostavke za uporabo 1. odstavka 52. člena ZPP. Tožeči stranki tudi ni poznano, kdo je vlagatelj pisma Ministrstva za notranje zadeve z dne 7. 3. 2002 in k njemu pripetih navodil. Tožeča stranka se s temi listinami ne strinja, saj jih je izdal delodajalec, ki ima nasprotne interese kot tožeča stranka.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Tožeča stranka je uveljavljala materialno in nematerialno škodo iz nepogodbene odgovornosti za škodo. Za sojenje v takšnih sporih je poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica (1. odstavek 52. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP).
5. Če je nastala škoda zaradi smrti ali hude telesne poškodbe, obstaja nadaljnja izbirna pristojnost. Poleg prej navedenih sodišč je pristojno še sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno ali začasno prebivališče (2. odstavek 52. člena ZPP). Da tožeči stranki ni nastala škoda zaradi smrti, je očitno. Zatrjuje pa, da ji je nastala škoda zaradi zloma distalnega dela radiusa. Opisano preprosteje: nastala je zaradi zloma roke. To pa je, tudi glede na sicer v sodni praksi ustaljeno Fischerjevo tabelo, lahek ali največ srednje hud, nikakor pa ne hud ali zelo hud primer (glej Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2010, str. 71 in 72). Glede na to je očitno, da se takšni poškodbi ne more pripisati, da bi bila huda telesna poškodba. Prvostopenjsko sodišče je prišlo do enakega sklepa sicer z uporabo „Navodila o izpolnjevanju in poslovanju z obrazcem „Obvestilo o telesnih poškodbah ter klasifikaciji telesnih poškodb“, ki je bil sestavljen 7. 3. 2002. Ker je to navodilo nastalo leta pred zadevno telesno poškodbo in brez vsake povezave s tožečo stranko in njenim zahtevkom, je bilo tudi navedeno navodilo („klasifikator“) primerna opora za presojo stopnje telesne poškodbe.
6. Za določitev pristojnosti sodišča pride torej v poštev le 1. odstavek 52. člena ZPP. Ta pa določa, da je pristojno sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanja, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica.
7. Izjemo iz 2. odstavka 52. člena ZPP je po splošno uveljavljenem pravilu treba razlagati ozko, da se ne spremeni v pravilo. Tožeča stranka se zavzema za takšno razlago 1. odstavka 52. člena ZPP, po kateri bi bilo za sojenje v sporih o civilnih deliktih vselej pristojno sodišče prebivališča tožeče stranke, če bi prišlo do nematerialne škode. To pa bi bilo prav v nasprotju s tem, kar želi doseči 2. odstavek 52. člena ZPP. Ta namreč postavlja v boljši položaj le tisto tožečo stranko, ki trpi škodo zaradi civilnih deliktov, ki imajo najhujše posledice za tožečo stranko.
8. Glede na povedano, je treba besedno zvezo „sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica“, razlagati ozko. S stališčem Višjega sodišča v Mariboru, R 71/2006 se pritožbeno sodišče torej izrecno ne strinja. Škodljiva posledica je bil zlom roke. Glede na to je izbirno pristojno tudi sodišče v Ljubljani, saj se je v njegovem sodnem okolišu pripetil zlom roke tožeče stranke. Ni pa pristojno sodišče v Novem mestu, kjer ima tožeča stranka svoje prebivališče.
9. Odločitev prvostopenjskega sodišča je bila pravilna in je pritožba neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje na temelju 2. točke 365. člena ZPP.