Supreme Court rejects appeal, ruling counter-affirmative action claims are not bound by the 257 OZ statute of limitations.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Nasprotna izpodbojna tožba kot obrambno sredstvo na podlagi ugovora za razliko od samostojne izpodbojne tožbe ni vezana na rok iz prvega odstavka 257. člena OZ, temveč je lahko vložena do konca glavne obravnave v pravdi, v kateri oseba, v korist katere je bilo izpodbojno dejanje izvedeno, uveljavlja svojo terjatev, ki jo je pridobila na podlagi izpodbijanega pravnega posla.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je zavarovanje toženkine denarne terjatve na nepremičninah, parc. št. 4190 in 4191, obe k. o. ..., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti Z 40/2009, nedopustno. Odločilo je, da je darilna pogodba z dne 25. 10. 2002, ki sta jo sklenila toženkin dolžnik A. A. in tožnik, brez pravnega učinka do višine toženkine terjatve 109.256,94 EUR z obrestmi in stroški, ter da je tožnik dolžan dopustiti zavarovanje na teh nepremičninah z vknjižbo zastavne pravice do višine prej navedene terjatve A. A. do toženke.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Navaja, da je zmotna presoja sodišč o začetku teka roka za vložitev izpodbojne tožbe. Meni, da ta rok v konkretnem primeru ni pričel teči 11. 6. 2009, ko je bil vložen predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, temveč že 25. 10. 2002, ko je bil izpodbojni pravni posel sklenjen. Zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice ni konstitutivnega značaja oz. ni pravno dejanje, ki bi bil lahko predmet izpodbijanja. Prekluzivni rok za vložitev paulijanske tožbe je v konkretnem primeru že iztekel. Opozarja, da je obveznost A. A. do toženke nastala leta 2009, darilna pogodba pa je bila sklenjena v letu 2002. Ker sodišče ni ugotavljalo vseh potrebnih subjektivnih pogojev za vložitev izpodbojne tožbe po 257. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), je odločitev nepravilna oz. vsaj preuranjena, saj niso bili izvedeni vsi, pravilno in pravočasno predlagani dokazi.

4. Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijske navedbe, da je bila (nasprotna) paulijanska tožba vložena po izteku roka iz prvega odstavka 257. člena OZ, niso utemeljene. V konkretnem primeru gre za uveljavljanje izpodbojne tožbe na podlagi ugovora kot obrambnega sredstva, ki pa ni vezan na omenjeni (prekluzivni) rok. Paulijanski ugovor običajno pride v poštev v primeru, ko je predmet izpodbijanja kakšno dejanje, ki dolžniku šele nalaga izpolnitev, zato tretji dolžnika toži; takrat naj bi interveniral upnik in izpodbijal zahtevek tretjega. To naj bi bili predvsem v primeru izločitvenih zahtevkov tretjega v izvršilnem postopku (oz. postopku zavarovanja) zoper dolžnika.(1) Ker je zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (tudi) oblikovalne narave,(2) je treba paulijanski ugovor uveljaviti z nasprotno tožbo.

Takšno stališče je uveljavljeno tudi v teoriji izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju.(3) Nasprotna izpodbojna tožba kot obrambno sredstvo na podlagi ugovora za razliko od samostojne izpodbojne tožbe ni vezana na rok iz prvega odstavka 257. člena OZ, temveč je lahko vložena do konca glavne obravnave v pravdi, v kateri oseba, v korist katere je bilo izpodbojno dejanje izvedeno, uveljavlja svojo terjatev, ki jo je pridobila na podlagi izpodbijanega pravnega posla. Za razliko od izpodbojnosti v smislu 94. člena OZ, katere uveljavljanje je omejeno z rokom tudi v primeru ugovora, pri izpodbojnosti v smislu 255.

člena OZ izpodbojni upravičenec ni ena od pogodbenih strank. Poleg tega ni nepomembno, da je v situacijah, v katerih pride v poštev izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj z ugovorom, (ne)gotovost položaja pridobitelja odvisna izključno od njega (njegove (ne)skrbnosti glede zemljiškoknjižne izvedbe posledic prenosa lastninske pravice). Zato ni potrebe, da bi ga pravo varovalo še s prekluzivnim rokom. V nasprotnem primeru bi bilo namen zakona izigran.(4) Poudariti velja, da tudi nasprotna izpodbojna tožba na podlagi ugovora izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika (četrti odstavek 275.

člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP) ni vezana na prekluzivni rok za samostojno izpodbojno tožbo iz prvega oz. drugega odstavka 277. člena ZFPPIPP.(5) Ker se zakonsko besedilo četrtega odstavka 275. člena ZFPPIPP v bistvenem ne razlikuje od prvega odstavka 259. člena OZ in ker gre v obeh primerih za uveljavljanje oblikovalnega zahtevka, ni najti razlogov za različno obravnavanje.(6)

7. Revident tudi ne more uspeti z navedbami, da ni podan subjektivni pogoj izpodbijanja. V nasprotju z odplačnimi pravnimi dejanji se pri neodplačnih v skladu s tretjim odstavkom 256. člena OZ ne zahteva, da bi prejemnik koristi kakorkoli vedel ali moral vedeti za možnost oškodovanja upnikov. Tudi pogoj na dolžnikovi strani je za upnika ugodnejši, ker iz tretjega odstavka 256. člena OZ izhaja domneva, da je dolžnik vedel, da neodplačno dejanje pomeni oškodovanje upnikov. Za utemeljenost tožbenega zahtevka tako zadošča, da upnik dokaže obstoj neodplačnega dejanja, nasprotna stranka pa se lahko brani le z dokazom, da dolžnik ni vedel oz. mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja. Takšno nezavedanje dolžnika A. A. sodišči nista ugotovili. Ker gre za dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano, revizijske navedbe v zvezi s tem dejstvom niso dovoljene. Terjatev upnika, ki utemeljuje izpodbojno pravico, in pravno dejanje nista povezana s časom, kot pogojem izpodbijanja. Upnik lahko izpodbija pravno dejanje, ki je nastalo pred zapadlostjo terjatve ali po njej. Nenazadnje pa je bilo ugotovljeno, da je dolg A. A. do toženke nastal v letih 2000 do 2002. Revizijske trditve, da niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi, tožnik ne uveljavlja v obliki konkretiziranega procesnega očitka.

8. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.

----

Op. št. (1) : Prim. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 810/2005 z dne 14. 6. 2007 in II Ips 517/2008 z dne 19. 1. 2012. M. Ovčak Kos, Ž. Razdrih, Premislek o nekaterih vprašanjih v zvezi z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja, poslano v postopek za objavo v reviji Pravnik, marec 2014, str. 15.

Op. št. (2) : Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 141/2010 z dne 7. 11. 2013.

Op. št. (3) : N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju z razširjenimi uvodnimi pojasnili, GV založba, Ljubljana 2008, str. 209.

Op. št. (4) : Povzeto po M. Ovčak Kos, Ž. Razdrih, nav. delo, str. 19.

Op. št. (5) : Prim. N. Plavšak, nav. delo, str. 209.

Op. št. (6) : Prim. M. Ovčak Kos, Ž. Razdrih, nav. delo, str. 16.