Creditor's right to challenge debtor's damaging disposition without third-party knowledge under ZOR Art. 281(3).

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Po določbi tretjega odstavka 281. člena ZOR pa se pri neodplačnih razpolaganjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, zaradi česar se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano, ali moglo biti znano.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 14.10.2002, na prodajo nepremičnine - stanovanja v pritličju hiše v Ljubljani, nedopustna v tistem delu, ki presega vrednost terjatve, ki jo tožena stranka kot upnik uveljavlja v izvršilnem postopku In 2002/01250 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Ker zavrnitve izvedbe dokaznega predloga z zaslišanjem predlagane priče G. P. sodišči nižjih stopenj nista obrazložili, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podano je tudi nesorazmerje med zneskom, ki ga upnik v izvršilnem postopku zahteva (169.326,10 SIT sedaj 706,58 EUR) ter predmetom izvršbe, ki predstavlja stanovanje v površini 79,37 m2.

Sočasno z revizijo je tožeča stranka predlagala tudi obnovo postopka zaradi pridobitve novih dokazov. Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom postopek v zvezi s predlogom za obnovo postopka prekinilo do odločitve o reviziji.

Revizija ni utemeljena.

Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Po določbi tretjega odstavka 281. člena ZOR pa se pri neodplačnih razpolaganjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, zaradi česar se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano, ali moglo biti znano.

Navedeni zakonski določbi sta sodišči druge in prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili. Ni pomembno, ali je tožnici bilo znano, da je njena mati N. D., dolžnica tožene stranke, zadolžena, saj je pomembno samo to, da je dolžnica - darovalka vedela za dolg in v posledici tega tudi za dejstvo, da lahko s takim razpolaganjem škoduje upniku, torej toženi stranki. V tem obsegu ni mogoče slediti revizijski trditvi, po kateri bi morala izpodbijana sodba obrazložiti, zakaj je bil zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje priče G. P., ki naj bi povedal, da tožnica za materin dolg ni vedela. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

Pri odločanju o tožbenem zahtevku na nedopustnost izvršbe tudi ni odločilna višina denarne terjatve, ki jo tožena stranka uveljavlja proti svoji dolžnici. V reviziji izpostavljeno "očitno nesorazmerje med vrednostjo stanovanja in dolžnikovim dolgom" torej ni dejstvo, ki bi moglo vplivati na pravilnost odločitve. Izbira izvršilnega sredstva v postopku izvršbe je stvar upnikove odločitve, zaradi česar izpodbijani sodbi ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava, ker ni upoštevala, da bi bilo zaradi sorazmerno majhnega zneska dolga mogoče doseči poplačilo tudi z izbiro kakega drugega izvršilnega sredstva. Navedeni ugovori so namreč stvar odločanja v izvršilnem postopku.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba po povedanem zavrniti po določbi 378. člena ZPP.