Supreme Court dismisses appeal as burden of proving legal significance lies with the lawyer, not the client.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Odločba organa o brezplačni pravni pomoči ne more nadomestiti pooblastila stranke. Od tega stališča v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev ne odstopa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo je tožeča stranka – odvetnik (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke, št. Bpp 489/2012 z dne 24. 1. 2013, s katerim je bil zavrnjen revidentov predlog za izplačilo nagrade za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi tam navedene napotnice, ker za zastopanje upravičenca za brezplačno pravno pomoč ni predložil njegovega pooblastila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

7. Revident zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer, „ali imenovani odvetniki poleg sklepa o imenovanju potrebujejo še posebno pooblastilo, podpisano s strani prosilca pravne pomoči“.

8. O tem vprašanju pa obstaja ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki je v številnih zadevah že zavzelo stališče, da odločba organa o brezplačni pravni pomoči ne more nadomestiti pooblastila stranke (na primer zadeve II Ips 679/2008, II Ips 747/2009, II Ips 396/2010, II Ips 649/2009, III Ips 43/2008, VIII Ips 122/2009, VIII Ips 151/2008, VIII Ips 225/2008 in VIII Ips 210/2007, na katero se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijanem sklepu). Od tega stališča v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev ne odstopa. Ker je torej izpostavljeno vprašanje v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeno, ne gre za pomembno pravno vprašanje, s katerim bi revident lahko izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.