Supreme Court dismisses appeal against administrative costs ruling as general exclusion applies under ZUS-1.

I. Pritožba se zavrže.

II. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Ker 82. člen ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Posledično sklicevanje na ureditev v drugih zakonih, ki takšne pritožbe dopuščajo, ni mogoče. Do takšnega razumevanja navedene določbe ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, ki kaže na to, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga po namenu zakona, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ustavilo postopek, saj je tožnik umaknil tožbo. Izrek o stroških je utemeljilo na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru ustavitve postopka vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je tožbo umaknil izključno zaradi dolgotrajnega vodenja postopka sodišča prve stopnje, kar je povzročilo, da je bil iz zavoda za prestajanje kazni izpuščen še preden je sodišče odločilo o njegovi pritožbi. Z njo je izpodbijal odločbo toženke, s katero mu slednja ni odobrila pogojnega odpusta s prestajanja kazni zapora. Poudarja, da je umaknil le prvi del tožbenega zahtevka ter ves čas vztrajal, da mu toženka povrne pravdne stroške. Dodaja, da je bila tožba v celoti potrebna, sodišče pa bi moralo o njej odločati prednostno, saj se je nahajal na prestajanju zaporne kazni. Ker je povod za tožbo dala toženka, meni, da mu je slednja dolžna povrniti vse stroške upravnega spora. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov ter predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in predlaga, da se pritožba zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Pritožbo zoper sklep ureja določba prvega odstavka 82. člena ZUS-1, po kateri se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Posledično sklicevanje na ureditev v drugih zakonih, ki takšne pritožbe dopuščajo, ni mogoče (npr. Zakon o pravdnem postopku - ZPP, ki se ga sicer v upravnem sporu v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja primarno, kolikor ZUS-1 ne določa drugače). Vrhovno sodišče zato odstopa od dosedanje sodne prakse 1 , ki je (z izjemo odločbe I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017) takšne pritožbe v upravnem sporu dopuščala, sklicujoč se na prvi odstavek 166. člena ZPP.

6. Do takšnega razumevanja 82. člena ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, ki kaže na to, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga po namenu zakona, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med tovrstne primere ne sodi odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari.

7. Ker Ustava RS v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišča in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je bilo potrebno dodatno preizkusiti, ali je pritožba zoper stroškovno odločitev Upravnega sodišča RS morda dopuščena neposredno na podlagi Ustave. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča Up-188/0-6 z dne 25. 3. 2002, ki je dobesedno razumevanje določbe 25. člena Ustave RS omejilo na razumno mero ter pri tem navedlo, da iz pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi pravno sredstvo moralo biti dopustno tudi zoper stroškovne odločitve drugostopenjskih sodišč, po stališču predmetnega sodišča pritožba v konkretni zadevi ni dopustna niti na tej podlagi. Vlaganje pravnih sredstev zoper odločitve o stroških bi se namreč lahko nadaljevalo v nedogled, saj bi vsako odločanje o pravnem sredstvu praviloma povzročilo tudi novo stroškovno odločitev in s tem podlago za novo pravno sredstvo. Hkrati bi bilo lahko dovoljeno pravno sredstvo o manj pomembni (stroškovni) odločitvi, čeprav bi bilo pravno sredstvo zoper odločitev o glavni stvari omejeno ali sploh ne bi bilo dovoljeno 2 . Čeprav so stroški, ki nastanejo pred upravnim sodiščem, stroški prvostopenjskega varstva, pa ne gre spregledati, da ima upravno sodišče položaj višjega sodišča. Pritožbeni preizkus stroškovnih odločitev je zato v pristojnosti vrhovnega sodišča, katerega temeljna pristojnost je (kot že navedeno) odločanje o najpomembnejših pravnih vprašanjih, kamor odločanje o stroških postopka (načeloma) ne sodi.

8. Na podlagi določbe 1. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 je bilo treba po zgoraj obrazloženem pritožbo kot nedovoljeno zavreči.

K II. točki izreka:

9. Ker toženka z odgovorom pritožbo ni prispevala k odločitvi, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora.

1 Primerjaj npr. sklep VSRS I Up 434/2012 z dne 19. 9. 2012.

2 Enako tudi VSRS I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017.