Appeal dismissed because property dispute value under threshold and no amendment to claim allowed.

Revizija se zavrže.

Toženec sam krije stroške revizijskega odgovora.

[JEDRO]

Do spremembe ocene vrednosti spornega predmeta lahko pride le v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena ZPP/77 oziroma sedaj tretjega odstavka 44. člena ZPP ali v primeru spremembe tožbe. V obravnavanem primeru ni bilo tako. Zato je upoštevna le ocena vrednosti spora iz tožbe, ta pa ne presega revizijskega praga.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere bi se pri tožencu do 1/2 lastni nepremičnini v vl. št. 167 k.o... pri stanovanjski hiši, stoječi na parc. št. 922 in vrtu na parc. št. 923 in 935, vknjižila lastninska pravica v korist prve tožnice do 4/64, druge tožnice do 3/64 in tretje tožnice do 1/64, vse glede na celoto.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnice v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljajo vse revizijske razloge in predlagajo razveljavitev sodb obeh sodišč z vrnitvijo zadeve v novo sojenje oziroma tako spremembo obeh sodb, da se njihovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev (375. člen novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se v tej pravdni zadevi uporablja zato, ker je prvostopenjsko sodišče sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi in jo je mogoče vložiti le ob izpolnjevanju določenih pogojev glede obsega izpodbijanja in le iz določenih razlogov. Tako je v premoženjskih sporih po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe presega 1,000.000 SIT. Vprašanje dovoljenosti revizije se namreč glede na čas izdaje prvostopenjske sodbe presoja po novem zakonu, saj ta ni, tako kot nekatere novele prejšnjega zakona, tega vprašanja za prehodno obdobje uredil drugače.

Spor zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine za drugačen vpis solastninskih deležev zaradi investicijskih vlaganj solastnikov v solastno nepremičnino je premoženjske narave. Ker gre za nedenarni zahtevek, mora tožnik že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 186. člena ZPP/77 oziroma drugi odstavek 180. člena sedaj veljavnega ZPP). To so tožnice tudi storile. V dne 10.11.1989 vloženi tožbi so zapisale oceno vrednosti 46,000.000 takratnih din, kar po denominaciji in spremembi valute pomeni 4.600 SIT. V tožbi so zahtevale izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi bil njihov solastninski delež večji (skupaj 3/10, sedaj skupaj 8/64 oziroma 1/8). Kasneje so svoj tožbeni zahtevek prilagajale ugotovitvam izvedenca o vrednosti investicij solastnikov, vendar vedno navzdol. Ker tožbenega zahtevka niso zviševale, ni šlo za spremembe tožbe v smislu prvega odstavka 191. člena ZPP/77 oziroma drugega odstavka 184. člena ZPP. Med postopkom so tudi večkrat spremenile oceno vrednosti spora, vendar niso navedle razlogov za tako ravnanje. Njihova zadnja ocena se tako glasi na 2,100.000 SIT.

V zvezi z vprašanjem dovoljenosti revizije opisanega ravnanja tožnic ni mogoče upoštevati. Do spremembe ocene vrednosti spornega predmeta lahko pride le v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena ZPP/77 oziroma sedaj tretjega odstavka 44. člena ZPP ali v primeru spremembe tožbe. V obravnavanem primeru ni bilo tako.

Ker ocena vrednosti spora iz tožbe ne presega mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP nedovoljeno revizijo tožnic zavrglo, kar zajema tudi odločitev o njihovih priglašenih revizijskih stroških. Glede na nedovoljenost revizije in vsebino revizijskega odgovora stroškov zanj ni mogoče opredeliti kot potrebne stroške. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da jih mora toženec kriti sam.