Supreme Court dismisses appeal; contract transfer excludes disputed land from estate per parties' intent.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Ker je ugotovljeno, da je bila prava pogodbena volja pogodbenih strank prenesti na tožnika vse izročiteljeve nepremičnine, torej tudi sporno parcelo, ima izročilna pogodba za posledico, da sporna parcela ne spada v izročiteljevo zapuščino.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da v zapuščino po pokojnem F. M. (12.5.1925 do 18.11.1993) ne spada nepremičnina parcela št. 584, vl. št. 950 k.o..., ker je z izročilno pogodbo 20.12.1989 postala izključna lastnina I. M. Tožencem je naložilo dovoliti tožniku vpis lastninske pravice na tej nepremičnini na njegovo ime, ker bo sicer dovoljenje nadomestila pravnomočna sodba.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tretje toženke in 1. točko prvostopenjske sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo besedilo zahtevka: "Ker je z izročilno pogodbo 20.12.1998 postala izključna lastnina I. M.". V ostalem je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tretja toženka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da v sodbi sodišča prve stopnje obstoji o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med vsebino zapisnikov o izpovedbah pravdnih strank in prič o tem, ali je tožnik po sklenitvi izročilne pogodbe nastopil posest sporne nepremičnine.

Drugostopenjsko sodišče se o nastopu posesti sploh ni izjasnilo, prvostopenjska sodba pa je glede tega tudi nerazumljiva, ker sodišče ne pojasni svoje ocene izvedenih dokazov v zvezi z različnimi izpovedbami tožnika in drugotožene stranke ter priče V. J., kar vse predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz zapisnikov o zaslišanju druge tožene stranke L. M. ter priče V. J. izhaja, da tožnik spornega vinograda nikoli ni imel v posesti. Druga toženka je zaslišana na glavni obravnavi 20.5.2003 izpovedala, da je sama ves čas uživala spodnji vinograd, zgornjega pa V. J. Tožnik ga nikoli ni obdeloval. Iz pričevanja V. J. smiselno izhaja enako. Povedal je, da je zgornji vinograd užival do leta 1987, ko se je odselil, po njegovem odhodu pa sta ga uživala tast in tašča vse do 14.3.1992, ko ga je po dogovoru ponovno začel uživati sam in ga še vedno uživa.

Revizija nadalje navaja, da prvostopenjsko sodišče pri interpretaciji dogovora pravdnih strank glede sporne nepremičnine, ko je ugotavljalo njihovo pravo pogodbeno voljo, ni pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 99. člena ZOR, medtem ko se drugostopenjsko sodišče, kljub pritožbenim trditvam v tej smeri, o tem ni izjasnilo, zaradi česar sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče napačno uporabili materialno pravo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji zatrjevano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih prvostopenjske sodbe in med vsebino zapisnikov o izpovedbah strank in prič, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Taka kršitev postopka bi bila, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takih nasprotij pa revizija ne navaja. Dejansko govori predvsem o nasprotjih med različnimi izvedenimi dokazi, ti pa si v vsakem sporu praviloma nasprotujejo. Sodišče zato odloči, katero dejstvo je dokazano, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V delu, ko revizija navaja, da drugostopenjski sodbi manjkajo razlogi, govori le o vprašanju posesti sporne nepremičnine. Tretja toženka je v pritožbi sama navedla, da je vprašanje posesti povsem nepomembno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da to povsem drži in da revizijsko obravnavanje posesti nepremičnine z vidika kršitve postopka pomeni obravnavanje dejstva, ki v tej zadevi ni pravno odločilno. Odločilno vprašanje je, ali je bila v izročilni pogodbi med pokojnim izročiteljem in tožnikom zajeta tudi sporna parcela. Nižji sodišči sta na to vprašanje odgovorili pozitivno, potem ko sta kot pravno odločilno dejstvo ugotovili, da je bila taka prava volja pogodbenih strank. Tako dokazno oceno, pri kateri posest sporne nepremičnine ni imela nobene vloge, sta sodišči tudi razumno obrazložili in glede tega v sodbah ni nejasnih razlogov in tudi ne takih, ki bi bili sami s seboj v nasprotju. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podan.

Nižji sodišči sta ugotovili, da sta z izročilno pogodbo z dne 20.12.1989 pokojni F. M. in druga toženka izročila tožniku vsak svoje celotno nepremično premoženje, pri čemer so bile vse nepremičnine izrecno označene, razen sporne parcele št. 584, vl. št. 950 k.o... Sodišči sta ugotovili, da je bila v izročilni pogodbi zajeta tudi sporna parcela, ker je bila taka prava volja pogodbenih strank.

Ugotavljanje prave pogodbene volje je dejansko vprašanje. Na to ugotovitev je revizijsko sodišče vezano in je v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nadaljnja razlaga izročilne pogodbe pa je pravno vprašanje. Če je torej ugotovljeno, da je bila prava volja pogodbenih strank prenesti na tožnika vse izročiteljeve nepremičnine, torej tudi sporno parcelo, ima izročilna pogodba za posledico, da sporna parcela ne spada v izročiteljevo zapuščino (drugi odstavek 109. člena Zakona o dedovanju; ZD, Ur. l. RS, št. 15/76 do 67/2001). Glede na nestrinjanje vseh dedičev s to pogodbo pa se bo izročena nepremičnina lahko štela za prednikovo darilo dediču (prvi odstavek 110. člena ZD), kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče. Očitek zmotne uporabe materialnega prava je zato neutemeljen.

Iz navedenega sledi, da ni podan noben izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).