Supreme Court dismisses appeal for lost profit damages and lawyer fees from invalid vehicle seizure proceedings.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's appeal seeking damages for lost profit and legal fees arising from an invalid vehicle seizure. The lower courts correctly found no legal basis for awarding lost profits because the appellant intended to use the vehicle as a security deposit for a company, not for direct rental income, and held that costs from the original traffic violation proceeding must be resolved there. Consequently, the court ruled that the appellant was not entitled to compensation for lost rental income as the company holding the security would receive it, and that legal fees from the prior administrative process cannot be claimed in this civil action.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP); Zakon o prekrških (ZPreK): Damages for lost profit are not awarded when the claimant's intended use of the seized property was as a security deposit for a third party, and legal costs incurred in the original administrative proceeding must be resolved in that specific proceeding.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne.
[JEDRO]
V tožbi ni trditvene podlage za prisoditev odškodnine za izgubljeni dobiček.
O povrnitvi stroškov za odvetnika, ki so tožniku nastali v postopku o prekršku, je treba o njih odločiti na matičnem področju, in njihove povrnitve ni mogoče zahtevati v pravdnem postopku.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožnik je bil zaradi storitve prekrška pravnomočno obsojen na plačilo denarne kazni in izrečen mu je bil varstveni ukrep odvzem vozila. Vrhovno sodišče je nato ugodilo tožnikovi zahtevi za sodno varstvo in odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek ustavilo, ker dejanje ni imelo znakov prekrška. Po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča je bilo vozilo tožniku vrnjeno. Zaradi neutemeljenega odvzema vozila tožnik sedaj v pravdnem postopku zahteva plačilo odškodnine zaradi neuporabe vozila, znižanja njegove vrednosti, izgubljenega dobička, ki bi ga zaslužil z oddajo in stroškov zagovornika, ki ga je zastopal v postopku o prekršku.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek (povrnitev zgoraj opisane škode po cenah v času nastanka škode, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka do plačila). Zavrnilo je tudi njegov podredni zahtevek (povrnitev škode po cenah v času izdaje sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila).
Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in delno razveljavilo odločitev nižjega sodišča o primarnem zahtevku (v delu, ki se nanaša na škodo zaradi neuporabe in zmanjšanja vrednosti vozila) in o podrednem zahtevku. Potrdilo pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za povrnitev izgubljenega dobička in stroškov zagovornika.
Zoper zavrnilno sodbo pritožbenega sodišča (torej zgolj glede izgubljenega dobička in stroškov zagovornika) tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Stališče nižjih sodišč, da iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost zahtevka za izgubljeni dobiček, naj bi bilo zmotno. Trdi, da je z izvedencem dokazal, koliko denarja bi z oddajo vozila zaslužil. To naj bi bil njegov izgubljeni dobiček, pri tem pa je vseeno, ali bi denar prejel od družbe, ki bi vozilo najela, ali od družbe, v katero je vozilo vložil kot stvarni vložek, ali od koga drugega. Glede stroškov zagovornika navaja, da je zahteval njihovo povrnitev, vendar tožena stranka o tem še ni odločila, zato je vložil tožbo.
Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
Revizija ni utemeljena.
Stališče, da v tožbi ni trditvene podlage za prisoditev odškodnine za izgubljeni dobiček je pravilno. Nižji sodišči sta pravilno povzeli tožbene navedbe, da je tožnik nameraval vozilo kot stvarni vložek vložiti v družbo A., ta družba pa bi vozilo oddajala družbi B. Pri tem nista zagrešili kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek, da iz teh trditev ne izhaja, da bi bil tožnik prikrajšan za najemnino, ki bi jo družba B. plačevala družbi A., pa je materialnopravno pravilen. Dobiček iz oddaje vozila bi pridobila družba A. in ne tožnik. Zato bi kvečjemu družba A. lahko zahtevala odškodnino iz naslova izgubljenega dobička, pri tem da tožnik ni zahteval dobička, ki bi ga morda prejel kot družbenik družbe A.
Tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov za odvetnika, ki so tožniku nastali v postopku o prekršku in zahtevi za sodno varstvo, je pravilen. Ker gre za stroške postopka, je treba o njih odločiti na matičnem področju, v tem primeru v postopku za prekrške, in njihove povrnitve ni mogoče zahtevati v pravdnem postopku.
Izpodbijanemu delu sodbe tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo po 378. členu ZPP zavrnilo.