Insurance subrogation claims against borrowers are subject to a three-year statute of limitations starting upon payment to the bank.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Ko zavarovalnica zavarovancu (banki) izplača zavarovalnino v višini nevrnjenega kredita, nanjo, do višine izplačanega zneska, po samem zakonu preidejo vse pravice banke nasproti tožencu (subrogacija), ki je nastop zavarovalnega primera povzročil s tem, da ni vrnil kredita. Za take primere pa zakon določa triletni zastaralni rok, ki začne teči takrat, ko je zavarovalnica izplačala zavarovalnino banki.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.418,69 EUR (prej 1.058.893 SIT). Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče zavarovalnice in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper sodbi nižjih sodišč tožeča zavarovalnica vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. V reviziji trdi, da njena terjatev do toženca (kreditojemalca) ni zastarala, ker pravna podlaga za terjatev ni zavarovalna pogodba, temveč cesija ali subrogacija. Banka naj bi, na dan prejema plačila od tožeče zavarovalnice, nanjo cedirala svoje pravice do toženca iz posojilne pogodbe oziroma so te takrat nanjo prešle s subrogacijo. Poleg tega navaja, da je že sam dogovor s 17. 3. 1998, s katerim se je toženec tožeči zavarovalnici zavezal, da ji bo dolg poravnal obročno, samostojna podlaga za terjatev. Ker se pritožbeno sodišče o teh trditvah ni izjasnilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega odločitve ni mogoče preizkusiti, ker pogodba, ki naj bi bila podlaga za terjatev med pravdnima strankama, sploh ni bila predložena. Z navedenim tožeča zavarovalnica utemeljuje, da njena terjatev ne zastara v treh letih, temveč v petih, in da je bila tožba vložena pred potekom zastaralnega roka.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3) in Uradni list RS, št. 45/2008 (ZPP-D), v nadaljevanju: ZPP) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče pri odločanju vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): 1) da je toženec pri banki najel posojilo; 2) da Pogodba o dolgoročnem posojilu med banko in tožencem določa, da "posojilojemalec pooblašča banko, da v njegovem imenu in za njegov račun sklene zavarovanje v korist banke;" 3) da sta tožeča zavarovalnica in toženec sklenila pogodbo, po kateri bo tožeča zavarovalnica banki plačala vsoto v višini posojila, če ga toženec banki ne bi vrnil; 4) da je banka 27. 6. 1997 od tožeče zavarovalnice zahtevala plačilo zneska v višini posojila, ker ga toženec v roku ni vrnil; 5) da je tožeča zavarovalnica banki 1. 9. 1997 iz tega naslova plačala 4.418,68 EUR; 6) da je banka potrdila, da je to prejela in izjavila, da tožeči zavarovalnici odstopa vse pravice iz pogodbe o kreditu med njo in tožencem; 7) da je toženec 17. 3. 1998 sklenil s tožečo zavarovalnico pisni dogovor, v katerem je priznal, da ji dolguje 4.418,68 EUR z obrestmi in da bo dolg poravnal obročno; 8) da je 6. 10. 1999 na račun tega dolga plačal 208,65 EUR (prej 50.000 SIT) in 9) da je 5. 9. 2003 tožeča zavarovalnica zoper toženca vložila tožbo zaradi plačila navedenega zneska.

Po tako ugotovljenem dejanskem stanju, sta nižji sodišči ugotovili, da terjatev tožeče zavarovalnice do toženca temelji na zavarovalni pogodbi, ki sta jo v korist banke sklenili tožeča zavarovalnica in toženec, da bi zavarovali toženčevo obveznost iz kreditne pogodbe z banko. Na to sta uporabili tretji odstavek 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/2007 - OZ-UPB1, v nadaljevanju: ZOR), po katerem terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih po dnevu, ko je zavarovalnica pridobila pravico od toženca terjati povrnitev zneska, ki ga je kot zavarovalnino plačala banki.

Odločitev nižjih sodišč o temelju terjatve in o dolžini zastaralnega roka je materialnopravno pravilna. Kljub temu, da sama pogodba ni bila predložena, sta sodišči na podlagi 6. člena Pogodbe o dolgoročnem posojilu pravilno ugotovili pravno naravo kritnega razmerja v korist banke. Revizijsko sodišče še dodaja, da ko zavarovalnica zavarovancu (banki) izplača zavarovalnino v višini nevrnjenega kredita, nanjo, do višine izplačanega zneska, po samem zakonu preidejo vse pravice banke nasproti tožencu (subrogacija), ki je nastop zavarovalnega primera povzročil s tem, da ni vrnil kredita (939. člen ZOR, glej tudi odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 325/99 z 12. 1. 2000 in II Ips 369/98 z 19. 5. 1999). Tako se revizijsko sodišče strinja z navedbo tožeče zavarovalnice o subrogaciji kot temelju sporne terjatve, ne pa tudi s stališčem v zvezi z zastaranjem takih terjatev. Prav v tem primeru namreč za zavarovalnico zakon določa triletni zastaralni rok, ki začne teči takrat, ko je zavarovalnica izplačala zavarovalnino banki (tako V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, str. 492).

Iz navedenega izhaja tudi, da niti cesija niti dogovor z dne 17. 3. 1998 nista podlagi za terjatev. Iz dopisa s 4. 9. 1997 sicer res izhaja, da je banka tožeči zavarovalnici odstopila vse pravice iz posojilne pogodbe, vendar so te pravice nanjo prešle že po samem zakonu, ki za take primere ureja zastaranje. Navedeni dogovor pa se izrecno sklicuje na zavarovalno pogodbo (da je tožeča zavarovalnica "na osnovi določil zavarovalne pogodbe izplačala ŠbankiĆ zavarovalnino za neporavnan kredit v višini 1.058.893 SIT." Poleg tega med strankama ni spora o tem, da se dogovor nanaša na pogodbo o dolgoročnem posojilu in da je tožeča zavarovalnica banki plačala 4.418,68 EUR, ker toženec banki ni vrnil posojila. Tako dogovor očitno pomeni le pripoznavo obveznosti in ima kot posledico pretrganje zastaranja. To pa je tožeči stranki pojasnilo že pritožbeno sodišče.

Materialno pravo je pravilno uporabljeno tudi glede začetka teka, pretrganja in izteka zastaralnega roka. Ker je bilo zastaranje nazadnje pretrgano 6. 10. 1999, ko je toženec tožeči zavarovalnici iz naslova te obveznosti plačal 208,65 EUR, je zastaranje začelo ponovno teči naslednji dan, torej 7. 10. 1999. Tako je zastaranje nastopilo 7. 10. 2002, tožba s 5. 9. 2003 je bila vložena po preteku zastaralnega roka in tožbeni zahtevek je bil pravilno zavrnjen.

Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani (vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava), je bilo treba revizijo po 378. členu ZPP v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.