Appeal rejected because the contested part of the final judgment was under the statutory monetary threshold for review. The court held that only the appealed portion counts toward the review threshold. The appeal was inadmissible as the value did not exceed the limit. The court ruled that interest calculations do not factor into the threshold determination. The decision clarifies the scope of the appealable portion for admissibility. The appeal was dismissed due to the value being below the statutory limit.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000 SIT, saj je tožnica prvostopenjsko sodbo izpodbijala samo glede zneska 1.000.000 SIT, pritožbeno sodišče pa je glede glavnice to in druge pritožbe zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo z dne 7.4.2000 delno ugodilo tožbenemu zahtevku prve tožnice in vsem trem toženim strankam naložilo nerazdelno plačilo zneska 1,500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.1997 dalje. Prvi tožnici je s tem prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti moža. Prvostopenjsko sodišče je hkrati zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1,000.000 SIT ter tako imenovani subsidiarni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 4,500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

Proti sodbi sodišča prve stopnje so vložile pritožbe vse tri tožene stranke. Prva tožnica je vložila pritožbo glede zavrnilnega dela sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin nadaljnji zahtevek za plačilo nadaljnje odškodnine v višini 1,000.000 SIT. V pritožbi je predlagala spremembo prvostopenjske sodbe v zavrnilnem delu tako, da se v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve tožnice, pritožbe toženih strank pa je delno zavrnilo, delno pa jim je ugodilo in je prvostopenjsko sodbo v obrestnem delu obsodilnega dela spremenilo tako, da morajo tožene stranke od prisojene odškodnine plačati zakonske zamudne obresti od 7.4.2000 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je prva tožnica pravočasno vložila revizijo in dopolnitev revizije. V reviziji navaja, da izpodbija sodbo v zavrnilnem delu, v katerem je višje sodišče zavrnilo tožničin primarni zahtevek ter delno zavrnilo tožničin subsidiarni zahtevek za plačilo nadaljnje odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 3,000.000 SIT. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija je bila vročena nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdni zadevi je bila tožba vložena dne 7.3.1997, v času tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nadaljnji), po uveljavitvi novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) pa se je postopek nadaljeval po njegovih določbah. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal z delno sodbo z dne 7.4.2000, torej v času veljavnosti novega ZPP, zato je bilo treba tudi glede vprašanja dovoljenosti revizije uporabiti določbe tega zakona.

Po 2. odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku v znesku 1,500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.1997 dalje, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.000.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in tako imenovani subsidiarni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4,500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2000 dalje. Prva tožnica je s pritožbo izpodbijala prvostopenjsko sodbo samo in izrecno glede zneska 1,000.000 SIT s pripadajočimi obrestmi, ni pa izpodbijala zavrnjenega tako imenovanega subsidiarnega zahtevka za plačilo zneska 4,500.000 SIT s pripadajočimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi toženih strank pa delno ugodilo s spremembo odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti. Iz navedenega je razvidno, da znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe 1,000.000 SIT. Prva tožnica je prvostopenjsko sodbo izpodbijala samo glede zneska 1,000.000 SIT s pripadajočimi obrestmi, drugostopenjsko sodišče pa je v pritožbi odločalo na podlagi tožničine pritožbe samo glede zneska 1,000.000 SIT. Sicer je drugostopenjsko sodišče na pritožbo toženih strank razsodilo v škodo prve tožnice še glede teka zamudnih obresti, vendar se pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta v zvezi z ugotavljanjem dovoljenosti revizije obresti ne upoštevajo (2. odstavek 39. člena ZPP). Ne glede na trditev v reviziji, da izpodbija pravnomočno sodbo glede zneska 3,000.000 SIT in glede zakonskih zamudnih obresti, znaša v resnici vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe 1,000.000 SIT, kar pa pomeni, glede na 2. odstavek 367. člena ZPP, da revizija ni dovoljena. Nedovoljeno revizijo je zato moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).