Consumer loan clause invalid if less favorable than law; statute of limitations starts after 8% threshold met.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je za posojilojemalca manj ugodna od zakonske določbe četrtega odstavka 546. člena ZOR in zato na podlagi 551.

člena ZOR nična. Vendar pa takšna situacija ne pomeni, da sploh ne velja določba o takojšnji zapadlosti kupnine. Ker so se stranke zanjo dogovorile, velja, vendar z dodatkom, ki je skladen z zakonsko zahtevo, da morata oziroma morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnica je na podlagi pogodbe o potrošniškem posojilu od obeh tožencev zahtevala nerazdelno plačilo vtoževanega zneska. Med pravdo se je tožbenemu zahtevku proti drugi toženki odpovedala, ker je ta toženka nanjo odpadajoči del posojila plačala. Tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi. Res je v 4. členu pogodbe o potrošniškem posojilu dogovorjeno, da zapade celotna terjatev v takojšnje plačilo, če posojilojemalec ne plača dveh zaporednih obrokov, vendar je taka kasatorična klavzula v skladu s 551. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) nična, ker je za kupca po pogodbi o prodaji na obroke manj ugodna od zakonskih določb, ki urejajo tako pogodbo. Revizija povzema vsebino drugega in četrtega odstavka 546. člena ZOR o upravičenjih prodajalca v primeru zamude dveh zaporednih obrokov in opozarja, da morata zamujena obroka pomeniti najmanj osmino kupnine. Iz listin v spisu izhaja, da dva zaporedna obroka predstavljata le osemnajstino kupnine. Zato je določba 4. člena pogodbe nična. Tožnica torej ni mogla uveljavljati svoje pravice iz te pogodbene določbe. Kogentnih zakonskih določb pogodbene stranke s svojimi dogovori ne morejo izključiti. Zato je posojilo kot enotna obveznost zapadlo v plačilo šele na dan zapadlosti zadnjega obroka, torej 28.2.1997. Ker je tožba vložena 20.4.2001, petletni zastaralni rok še ni potekel.

Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravna prednica tožnice in oba toženca so 18.2.1994 sklenili pogodbo o potrošniškem posojilu za nakup določenega osebnega avtomobila v tolarski vrednosti 12.906,39 DEM. Posojilojemalca sta se zavezala plačevati vsak del mesečnega obroka, posojilo pa bi bilo odplačano v 36 mesečnih obrokih. V revizijski fazi postopka ni več sporno, da je šlo za pogodbo o potrošniškem posojilu, za katero se poleg pogodbenih določb na podlagi 2. odstavka 550. člena ZOR uporabljajo določbe ZOR o prodaji na obroke. V taki pogodbi so na podlagi 551. člena ZOR nične tiste določbe, ki so za kupca manj ugodne od določb ZOR, ki urejajo prodajo na obroke, razen določb o pridržku pravice razpolaganja oziroma lastninske pravice.

Glede na revizijska izvajanja je v tej zadevi sporno le še vprašanje, ali je zaradi zamude prvega toženca pri plačilu dveh zaporednih mesečnih obrokov celotna terjatev iz posojilne pogodbe zapadla takoj ali šele z zamudo zadnjega 36. obroka oziroma, kdaj je začel teči splošni petletni zastaralni rok. Revizijsko sodišče ugotavlja, da si tožnica zmotno predstavlja pravne učinke, ki jih ima 4. člen obravnavane pogodbe. Res ta pogodbena določba ne upošteva zakonskih določb iz drugega in četrtega odstavka 546. člena ZOR o kvalificirani zamudi, v okviru katere morata dva zamujena zaporedna obroka pomeniti najmanj osmino kupnine. Izbiro med upravičenjem razdreti pogodbo po drugem odstavku navedenega člena in upravičenjem zahtevati plačilo vsega ostanka kupnine po četrtem odstavku istega člena je tožnica opravila že ob sklenitvi pogodbe, ker je v 4. členu pogodbe določeno, da v primeru zamude dveh zaporednih obrokov zapade celotna terjatev v takojšnje plačilo. Taka pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je za posojilojemalca manj ugodna od zakonske določbe četrtega odstavka 546. člena ZOR in zato na podlagi 551. člena ZOR nična. Vendar pa takšna situacija ne pomeni, da sploh ne velja določba o takojšnji zapadlosti kupnine. Ker so se stranke zanjo dogovorile, velja, vendar z dodatkom, ki je skladen z zakonsko zahtevo, da morata oziroma morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine. To velja tudi na podlagi 17. člena pogodbe, v katerem so pogodbene stranke zapisale, da za vse, kar ni dogovorjeno s pogodbo, veljajo predpisi ZOR in drugi kogentni predpisi. Revidentka sama poudarja, da kogentnih zakonskih določb pogodbene stranke ne morejo izključiti. Izključiti jih ne morejo niti na tak način, kot si predstavlja tožnica, da zapiše v formularno pogodbo določbo, ki je v nasprotju s kogentno zakonsko določbo, potem pa se sklicuje na ničnost te pogodbene določbe.

Zato je v obravnavani zadevi zapadel ves neplačani del dolga v takojšnje plačilo, ko so zaporedni neplačani obroki dosegli osmino kupnine. Takrat je imela tožnica pravico terjati izpolnitev obveznosti in takrat je v skladu s prvim odstavkom 361. člena ZOR začel teči zastaralni rok.

Ker sta dva obroka po utemeljenem opozorilu tožnice res predstavljala le osemnajstino kupnine, zastaranje ni začelo teči že po dveh mesecih, temveč po šestih mesecih. Ugotovljeno je bilo, da prvi toženec ni plačal niti prvega nanj odpadajočega obroka, ki je zapadel v plačilo 31.3.1994. Zato je celotna terjatev proti temu tožencu zapadla v plačilo po 6 mesecih, torej 31.8.1994. Tožnica je tožbo vložila 20.4.2001, kar je znatno po izteku splošnega petletnega zastaralnega roka iz 371. člena ZOR. Zato sta obe sodišči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in z zavrnitvijo tožničine pritožbe materialnopravno pravilno odločili.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo.