Supreme Court allows appeal against co-owner eviction claim on shared apartment due to lack of physical division.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ugodi pritožbi tožene stranke in prvostopenjska sodba tako spremeni, da se tožbeni zahtevek, da mora toženka izročiti tožniku ključe vhodnih vrat nove solastne stanovanjske hiše v Š., stoječe na parceli št. 300/5 k.o..., in mu omogočiti soposest in bivanje v hiši, z a v r n e .

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 157.064 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2004 dalje do plačila - vse v petnajstih dneh.

[JEDRO]

Solastnik stvari - stanovanja oziroma enodružinske hiše lahko s tožbo zahteva od drugega solastnika, ki jo poseduje in uporablja, da mu jo izroči v posest in uporabo le, če je glede tega stvar razdeljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka izročiti tožniku ključe vhodnih vrat nove solastne stanovanjske hiše, stoječe na parceli št. 300/5 k.o... in mu omogočiti soposest in bivanje v tej hiši. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da sta stranki solastnika nepremičnine v razmerju 2/5 : 3/5; da je soposest hiše možna; da je tožniku odtegnjena možnost upravljati hišo, ker ima njene ključe le toženka. Ta tako posega v tožnikove pravice solastnika in tako tudi v pravico imeti stvar v soposesti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo. Zavzelo je stališče, da ima solastnik pravico do soposesti in souporabe, tudi če gre za enostanovanjsko hišo. Način uporabe solastne nepremičnine je stvar nepravdnega postopka za ureditev razmerij med solastniki.

Izvršitev sodbe ne bi pomenila posega v toženkino osnovno pravico do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja, saj tožnik uveljavlja varstvo svoje solastninske pravice po sodni poti, sklicujoč se na zakon. Toženka pa posega v tožnikovo pravico do souporabe na nepremičnine, skladno z deležem.

Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer 14. in 37. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 60/80 in 36/90 - ZTLR) in zato, ker nobeno izmed sodišč ni uporabilo 43. člena tega zakona. Določbi 43. in 14. člena ZTLR dajeta solastniku pravico zahtevati izročitev tistega dela solastne stvari, ki mu pripada, ter ta del imeti v posesti in ga uporabljati. Ne dajeta pa pravico zahtevati izročitev celotne nepremičnine oziroma zahtevati soposesti na celotni nepremičnini. Tožnik bi lahko zahteval njemu solastni delež ter posest in uporabo le tega šele potem, ko bi bila hiša v naravi razdeljena. Postopek za delitev je v teku in dokler ne bo pravnomočno končan, tožnik ne more zahtevati izročitve njemu solastnega dela stanovanjske hiše, ker ni jasno, kaj v naravi ta del predstavlja. Toženka utemeljeno zatrjuje, da bi ob realizaciji izpodbijane sodbe prišlo do posega v njeno ustavno pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Zahteva predlaga, naj vrhovno sodišče tako spremeni izpodbijani sodbi, da tožnikov zahtevek zavrne.

Pravdni stranki na zahtevo za varstvo zakonitosti nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Uvodoma velja opozoriti na pojem solastninske pravice in na terminološko nenatančnost določb ZTLR, ki jo urejajo. V prvem odstavku 13. člena je podana njena definicija: več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, če je del vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni del). Pri solastninski pravici (condominium) gre za to, da je razdeljena pravica ne pa stvar sama. Gre za pravico v razmerju do celotne stvari. Zato je pravilneje govoriti o idealnih deležih (partes pro indiviso) in ne o idealnih delih solastninske pravice (glej 65. člen zdaj veljavnega stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02 - SPZ!). Delež ne predstavlja materialnega dela stvari.

Zakon nudi solastniku varstvo pravkar opisane pravice glede na sam objekt solastninske pravice in glede na oblike pravic, ki sledijo iz te pravice. Upravičenja glede upravljanja, posedovanja in uporabe cele stvari v mejah deleža, lahko solastnik uveljavlja na podlagi 15. člena ZTLR (67. člen SPZ). Temu je namenjen nepravdni postopek.

Če pa je stvar razdeljena, ima zoper solastnika na voljo vindikacijsko tožbo za varovanje svojega dela solastne stvari (pars pro diviso) na podlagi 43. člena ZTLR (100. člen SPZ). Pogoj za to je seveda, da je solastna stvar razdeljena med solastnike glede njene uporabe in posesti.

Omenjene oblike varstva uporabe so odvisne od narave solastne stvari. Tako na stanovanju ali enodružinski hiši ni mogoča souporaba dveh ali več solastnikov, ki niso sicer med seboj (družinsko) povezani, če nista fizično razdeljena. V takšnih primerih mora biti torej stvar razdeljena glede uporabe (četrti odstavek 15. člena in 16. člen ZTLR), če naj solastnik uživa varstvo po 43. členu ZTLR.

V obravnavani zadevi gre za solastninsko pravico pravdnih strank na enostanovanjski hiši, ki jo zaseda toženka. Posest in uporaba te hiše med strankama nista razdeljeni. Tako ni mogoče ugotoviti ne tega, v katerem delu hiše toženka prestopa obseg svojih upravičenj glede na svoj tripetinski delež, niti tega, ali je sploh mogoče, da oba solastnika uporabljata hišo za stanovanjske namene. Ker je tako neopredeljen del solastne stvari, ki bi pripadal tožniku, tudi ne more uživati varstva po 43. členu ZTLR. Po drugi strani pa tožnik ne more zahtevati, kot je to postavil v tožbenem zahtevku, soposesti celotne hiše in sobivanja v njej, ker ga v tem omejuje citirana določba prvega odstavka 14. člena ZTLR.

Res je toženka v privilegiranem položaju, ker uporablja vso nepremičnino, torej preko svojega solastninskega deleža, in tako izključuje iz uporabe tožnika. Vendar je v takšnem primeru položaj rešljiv le v postopku za delitev stvari po določbah trinajstega poglavja Zakona o nepravdnem postopku, v katerem se določi, če je fizična delitev možna, da mora udeleženec postopka, ki ima stvar v svoji posesti, izročiti njen del tistemu udeležencu, ki mu po delitvi stvari pripada (prvi odstavek 124. člena).

Če povzamemo, lahko solastnik stvari - stanovanja oziroma enodružinske hiše s tožbo zahteva od drugega solastnika, ki jo poseduje in uporablja, da mu jo izroči v posest in uporabo le, če je glede tega stvar razdeljena. Takrat lahko ta zahteva posest in uporabo dela stvari, ki mu pripada. Sicer soposesti in souporabe vse stvari ne more zahtevati.

Zahteva za varstvo zakonitosti po povedanem utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava 14. in 37. člena ZTLR oziroma neuporabo 43. člena tega zakona. Revizijsko sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 389. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločbe o pravdnih stroških, ki jih mora tožnik zaradi svojega neuspeha v pravdi povrniti toženki (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Pri tem pa toženki ne gredo priglašeni stroški na prvi stopnji sojenja. Zahteva za povrnitev pravdnih stroškov ni pravočasna, če ni podana do konca glavne obravnave, temveč pozneje, pa čeprav sporazumno med stranko in razpravljajočim sodnikom. Toženka je sicer priglasila stroške, ni pa hkrati vložila stroškovnika.

Takšna priglasitev ne učinkuje, ker morajo biti stroški opredeljeno navedeni (prvi odstavek 163. člena ZPP). Povrnitev tako opredeljenih stroškov pa je mogoče zahtevati le do konca glavne obravnave (tretji odstavek 163. člena ZPP). Konec glavne obravnave pomeni prekluzijo tako za stranki kakor za sodišče.