Civil court bound by final criminal verdict; defendant barred from proving innocence in damages appeal.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo pomeni, da toženec v pravdi ne more dokazovati, da tega dejanja ni storil, da ni kriv in da med njegovim dejanjem in nastankom škode ni vzročne zveze, skratka ne more uveljavljati ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske obsodilne sodbe.

Predlaganje dokazov v reviziji in njihova izvedba pred revizijskim sodiščem ni dovoljena, razen v primeru, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženec je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 157/98 z dne 3.5.1999 obsojen za kaznivo dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let. Tožnica je v tej pravdi zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT) za telesne bolečine, 2.503,76 EUR (prej 600.000 SIT) za strah ter 16.691,70 EUR (prej 4.000.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševne bolečine zaradi posega v pravico do spolne nedotakljivosti.

Tožnici je bilo pravnomočno prisojeno zadoščenje v višini 10.640,96 EUR (prej 2.550.000 SIT), od tega 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT) za strah, 1.043,23 EUR (prej 250.000 SIT) za telesne bolečine, 5.007,51 EUR (prej 1.200.00 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 2.921,05 EUR (prej 700.000 SIT) za duševne bolečine zaradi posega v pravico do spolne nedotakljivosti, v presežku (za 10.223,67 EUR, prej 2.450.000 SIT) pa je bil zahtevek za plačilo odškodnine zavrnjen.

Toženec je vložil laično revizijo, v kateri smiselno izpodbija temelj odškodninske odgovornosti. Navaja, da tožnici ni storil popolnoma nič in kot dokaz prilaga zapisnik o zaslišanju tožnice. Zahteva soočenje s tožnico. Ponovno se sklicuje na izjave, ki jih je priložil že pritožbi in sodišču prve stopnje, iz katerih izhaja priznanje tožnice in njene matere, da ni storil nič.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Ker je bila v tej zadevi tožba vložena pred uveljavitvijo ZPP, je revizijsko sodišče vsebinsko obravnavalo toženčevo laično revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Kot je že pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, je sodišče na podlagi 14. člena ZPP vezano na obstoj kaznivega dejanja in kazensko odgovornost, ker zahtevek tožnice temelji na identičnem dejanskem stanju. Povedano drugače: toženec v pravdi ne more dokazovati, da tega dejanja ni storil, da ni kriv in da med njegovim dejanjem in nastankom škode ni vzročne zveze, skratka ne more uveljavljati ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe. Zaključek sodišča prve in druge stopnje, da je toženec odškodninsko odgovoren za nastalo nepremoženjsko škodo, je zato materialnopravno pravilen.

Revizijsko sodišče tožencu še pojasnjuje, da predlaganje dokazov v reviziji in njihova izvedba pred revizijskim sodiščem ni dovoljena, razen v primeru, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP), za kar pa v tem primeru ne gre. Toženec namreč skuša s predlaganimi dokazi (soočenje, listine) izpodbiti dejansko stanje. Revizijsko sodišče zato predlaganih dokazov ni izvedlo.

Revizijsko sodišče je v okviru uradnega preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava ocenilo tudi primernost višine tožnici prisojenega zadoščenja za nepremoženjsko škodo v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnici prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).