Supreme Court dismisses request for transfer of venue due to lack of impartiality concerns. The court rejects the claim that a newspaper error undermines judicial trust.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the plaintiff's request to transfer the case to a different competent court. The plaintiff argued that a newspaper report claiming the first-instance court revoked a temporary order eroded trust in the court's impartiality. However, the court found the newspaper report to be an obvious error or misunderstanding, as the lower court had officially retracted the statement. Consequently, the court held that no valid grounds existed to question the judge's impartiality or transfer the venue.
Legislator headnote
AI generatedArticle 67 of the Code of Civil Procedure; Article 2 of the Courts Act: A request to transfer a case to another competent court based on alleged loss of trust in impartiality is rejected when the alleged grounds stem from a factual error or misunderstanding that does not substantively affect the proceedings or demonstrate actual bias.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se ne ugodi.
[JEDRO]
Tožeča stranka vidi navedeni "drugi tehtni razlog" v citiranem zapisu izjave predsednice krajevno pristojnega sodišča o poteku postopka, ki naj bi zaradi nasprotja z resničnim stanjem stvari odvzela zaupanje v nepristranskost sojenja. Vendar pa je Okrajno sodišče v Radovljici v svoji vlogi z dne 11.6.2003 pojasnilo, da je sodišče objavilo preklic izjave v časopisu. Gre torej za očitno pomoten zapis ali za obstoj nesporazuma pri razumevanju izjave predsednice sodišča, to pa na sam potek postopka ne more in ne sme vplivati.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožnika sta proti tožencem vložila tožbo zaradi motenja posesti s predlogom za izdajo začasne odredbe. Tožbo sta vložila pri Okrajnem sodišču v Radovljici, ki je predlagano začasno odredbo tudi izdalo. Tožena stranka je nato vložila ugovor, ki pa ga je sodišče prve stopnje zavrglo. Pritožbeno sodišče je nato ugodilo pritožbi tožeče stranke in odločitev o zavrženju ugovora razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da odloči o ugovoru.
Opisani potek postopka je bil povzet v časopisu "A." dne 20.5.2003 z zapisom, da je predsednica Okrajnega sodišča v Radovljici pojasnila, da je Višje sodišče v Ljubljani začasno odredbo o prepovedi rušenja razveljavilo. Navedeni očitno pomotni zapis pa je povzročil, da je tožeča stranka podala predlog na določitev drugega stvarno pristojnega sodišča z obrazložitvijo, da zaradi napačnega pojasnila predsednice sodišča prve stopnje nima več zaupanja v sojenje pri tem sodišču. Takšen predlog je nato stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Radovljici Vrhovnemu sodišču RS poslalo v odločitev.
Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča ni utemeljen.
Po določbi 67. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999) lahko Vrhovno sodišče RS na predlog stranke ali sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če bi se tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Tožeča stranka vidi navedeni "drugi tehtni razlog" v citiranem zapisu izjave predsednice krajevno pristojnega sodišča o poteku postopka, ki naj bi zaradi nasprotja z resničnim stanjem stvari odvzela zaupanje v nepristranskost sojenja. Vendar pa je Okrajno sodišče v Radovljici v svoji vlogi z dne 11.6.2003 pojasnilo, da je sodišče objavilo preklic izjave v časopisu.
Gre torej za očitno pomoten zapis ali za obstoj nesporazuma pri razumevanju izjave predsednice sodišča, to pa na sam potek postopka ne more in ne sme vplivati. Sodnik stvarno in krajevno pristojnega sodišča mora po določbi 2. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94, 8/96, 24/98 in 48/2001) pri uresničevanju svojih pravic vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja. Niti iz podatkov spisa, niti iz predloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča ne izhaja, da bi bodisi razpravljajoča sodnica, bodisi predsednica sodišča v obravnavanem postopku storili karkoli takega, kar bi lahko povzročilo dvom v nepristranskost in neodvisnost sojenja.
Zato predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča ni bilo mogoče ugoditi.