Slovenian court partially allows appeal on damages and interest rates but dismisses claim regarding plaintiff's contributory negligence.

Revizija zoper odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo (30.000 SIT, sedaj 125,19 EUR) se zavrže.

V ostalem delu pa se reviziji delno ugodi in se v izreku o zamudnih obrestih od dosojenega zneska 6.677.824 SIT (27.866,07 EUR) sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati zamudne obresti od 1.1.2002 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje dne 7.5.2003 po 13,5 % obrestni meri, od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa zakonske zamudne obresti do plačila.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

V času, ko se je pripetila nesreča, je tožnik opravljal za toženo stranko delo kot vodja gradbišča - sektorski vodja z izobrazbo elektrodelovodje z opravljenim izpitom iz varstva pri delu. Zato je ne glede na situacijo, ki je terjala, zaradi bližajoče se nevihte, nujno prekrivanje strehe, tudi sam odgovoren, da ni poskrbel za varno izvedbo del.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 4.987,283,73 SIT (20.811,57 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2003 (izdaje sodbe) dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče in tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje ob drugačnem razmerju soodgovornosti tožnika za nastalo škodo in delnem zvišanju odškodnine za nepremoženjsko škodo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 6.677.824 SIT (27.866,07 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2003 dalje do plačila, medtem ko je v presežku do vtoževanega zneska tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožniku priznana celotna odškodnina, pri čemer naj se zamudne obresti od dosojenega zneska določijo v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002. Ne strinja se s stališčem, po katerem je za nastalo škodo odgovorna tožena stranka do višine 70 %, v preostanku do 30 % pa tožnik sam. V resnici je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo v celoti. Izpodbijana sodba ni v zadostni meri upoštevala izrednih razmer pri opravljanju dela in da okoliščin, v katerih je moral delo opraviti, tožnik ni sam povzročil, saj so bile od njega neodvisne. Zaščita strehe, s katere je padel, je bila nujna, zato je odločitev o takojšnjem popravilu sprejel direktor tožene stranke neposredno na gradbišču. Dostavljene plošče, s katerimi naj bi prekrili streho, so bile izrednih dimenzij, v časovni stiski pa se tožnik ni mogel odločiti za noben drug način podajanja plošč na streho, saj je bil dostop zaradi parkiranih avtomobilov možen le pri nadstrešku, kamor je tovornjak s ploščami tudi zapeljal. Revizija je vložena tudi zaradi višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu ter zmanjšanja življenjske aktivnosti. Strah za izid zdravljenja, ki ga je prestajal tožnik, je bil dolgotrajen in intenziven. Zaradi posledic nesreče pa je postal invalid I. kategorije in nesposoben za vsakršno delo. To je bilo premalo upoštevano. Meni tudi, da je njegov uspeh v pravdi tolikšen, da so mu priznani prenizki pravdni stroški.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena, glede odločitve o premoženjski škodi pa ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je obširno raziskalo dejanske okoliščine, v katerih je tožnik ob polaganju pločevine na nadstrešek zdrsnil in padel 3,7 m globoko na asfaltna tla ter se telesno poškodoval. Ker je opravljal delo na višini ter na majhni površini, pri čemer je moral vleči na streho težke in velike pločevinaste plošče, je opravljal dejavnost v nevarnih okoliščinah, zaradi česar je podana objektivna odgovornost tožene stranke v skladu z določbo 173. in 174. člena ZOR. Vendar pa je v času, ko se je pripetila nesreča (dne 10.8.1998), tožnik opravljal za toženo stranko delo kot vodja gradbišča - sektorski vodja z izobrazbo elektrodelovodje z opravljenim izpitom iz varstva pri delu. Zato je ne glede na situacijo, ki je terjala, zaradi bližajoče se nevihte, nujno prekrivanje strehe, tudi sam odgovoren, da ni poskrbel za varno izvedbo del. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so kovinske plošče bile takšne dimenzije, da je tožniku ostalo zelo malo pohodnega prostora na strehi in da bi bilo veliko smotrneje pločevino dvigovati neposredno na streho kuhinje. Ne glede na to, da bi pločevinaste plošče bilo možno dostaviti na nadstrešek tudi s pomočjo avtodvigala ali tovornjaka z ročnim dvigalom, bi moral tožnik, ker se je odločil za tvegano izvedbo dela, nositi zaščitno čelado, pripet pa bi moral biti z vrvjo. Tožnik bi torej moral za izvedbo dela izbrati primernejši način in poskrbeti za lastno varnost. Ker tega ni storil, je njegova odgovornost za nastalo škodo najmanj 30 %, kakor je to ugotovila izpodbijana sodba.

Dejanske razmere v času nesreče tudi niso bile takšne, da bi pogojevale presojo o izrednem stanju, za kar se zavzema revizija. Ne glede na nujnost opravila bi tožnik moral prvenstveno poskrbeti za lastno varnost, pri čemer so mu ukrepi za lastno varovanje kot delovodji bili znani, sredstva varovanja pa so mu bila na razpolago. Revizija, ki prikazuje polno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, torej ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o višini dosojene odškodnine za strah in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je sicer za strah tožniku prisodilo odškodnino v znesku 1.200.000 SIT (5.007,51 EUR), vendar pa je sodišče druge stopnje utemeljeno ugodilo pritožbi tožene stranke in to odškodnino znižalo na znesek 700.000 SIT (2.921,05 EUR). Strah za izid zdravljenja je po dejanskih ugotovitvah toženec sicer prestajal približno tri mesece, pri čemer je bil zaradi obsežnih poškodb in nevarnosti za zdravje in življenje utemeljen, vendar pa je odškodnina v dosojeni višini 700.000 SIT primerna in spada že med višje odškodnine, ki jih sodišča dosojajo za prestani strah. Zato je ni mogoče zviševati.

Pri odškodnini za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti je sodišče druge stopnje utemeljeno upoštevalo pritožbene navedbe tožeče stranke in odškodnino iz tega naslova zvišalo od zneska 7.500.000 SIT (31.296,95 EUR) na 8.500.000 SIT (35.469,87 SIT). Pri tem so bile v zadostni meri upoštevane obsežne posledice nesreče, ki se kažejo v levostranski hemiparezi telesa, v gluhosti in naglušnosti, v nesposobnosti za vsakršno delo in invalidnosti I. kategorije. Dvigovanje odškodnine preko dosojenega zneska bi ne bilo v skladu s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje v sodni praksi. To velja tudi za celotno dosojeno odškodnino v znesku 14.200.000 SIT (59.255,55 EUR), ki pa je naložena v plačilo toženi stranki po odbitku 30 %, torej v skupnem znesku nepremoženjske škode v višini 9.940.000 SIT (41.478,88 EUR). Po odbitku valorizirane akontacije v znesku 3.262.716,27 SIT (13.615,07 EUR) in ob prištetju ustreznega zneska odškodnine za premoženjsko škodo je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati 6.677.824 SIT (27.866,07 EUR).

Revizija tožeče stranke, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo, pa je delno utemeljena glede teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska. V skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 tečejo zamudne obresti od dosojenega zneska nepremoženjske škode od 1.1.2002 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje po 13,5 % obrestni meri, od izdaje sodbe dalje pa v skladu z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V tem obsegu je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem delu pa je bilo treba revizijo v obsegu izpodbijanja odškodnine za nepremoženjsko škodo po določbi 378. člena ZPP zavrniti.

Odločitev o zavrženju revizije, kolikor se ta z izpodbijanjem ugotovljene tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo nanaša na premoženjsko škodo v znesku 30.000 SIT (125,19 EUR), temelji na določbi drugega odstavka 41. člena ter drugega odstavka 367. člena ZPP. Zahtevek na plačilo premoženjske škode ima drugačno podlago od zahtevka, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode, zaradi česar je treba odločiti o dovoljenosti revizije v tem obsegu glede na prej omenjeno višino premoženjske škode. Ker pa vtoževani znesek premoženjske škode ne presega v drugem odstavku 367. člena ZPP določenega zneska, glede katerega je revizija še dopustna, je bilo treba v tem obsegu glede na določbo 377. člena ZPP odločiti o zavrženju revizije.

Tožeča stranka graja tudi v izpodbijani sodbi sprejeto odločitev o pravdnih stroških. Vendar pa se odločitev o pravdnih stroških šteje za sklep, zaradi česar je treba dopustnost revizije presojati po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP. Ker gre v okviru stroškovnega sklepa za sklep sodišča druge stopnje, s katerim postopek ni pravnomočno končan, revizijsko sodišče v tej smeri pravilnosti odmere pravdnih stroškov ni presojalo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v reviziji uspela s sorazmerno majhnim delom, zaradi česar ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).