Appeal against second-instance decision remanding case rejected for skipping mandatory appeal rights.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appellant's review against the second-instance decision that remanded the case for a new trial. The appellant attempted to bypass the mandatory appeal process by filing a review against the first-instance judgment, which had already been annulled and was no longer legally effective. The court ruled that a review is only permissible against final second-instance decisions and cannot be used to challenge intermediate rulings that restart proceedings.
Legislator headnote
AI generated367. odstavek 1. ZPP; 377. odstavek 1. ZPP: Review is an extraordinary remedy solely against final second-instance judgments; it cannot be used to challenge annulled first-instance decisions or intermediate rulings that remand cases for new trials, as doing so would improperly skip mandatory procedural steps.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Ker je revizija izredno pravno sredstvo le proti pravnomočni odločbi, izdani na drugi stopnji, tožnik izostanka pritožbe proti dopolnilni sodbi sodišča druge stopnje ne more nadomestiti z revizijo in tako nedovoljeno "preskakovati" pravna sredstva.
Sklep sodišča druge stopnje, s katerim je razveljavljena sodba sodišča prve stopnje in zadeva vrnjena v novo sojenje, ni sklep, s katerim bi bil končan postopek v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožnik se je kot motorist poškodoval v trčenju s stranskim intervenientom kot voznikom osebnega avtomobila. Od prve toženke je zahteval plačilo odškodnine iz naslova AO plus zavarovanja, od druge toženke pa iz naslova obveznega zavarovanja stranskega intervenienta. Sodišče prve stopnje je s sodbo prvi toženki naložilo, da mora plačati tožniku 3,408.221 SIT odškodnine in povrniti pravdne stroške. Proti tej sodbi se je pritožila le prva toženka in v razlogih med drugim opozorila na pomanjkljivosti izreka glede na celotni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je nato z dopolnilno sodbo zavrnilo presežni tožbeni zahtevek proti prvi toženki, v celoti pa tožbeni zahtevek proti drugi toženki. Tožnik se proti dopolnilni sodbi ni pritožil.
Sodišče druge stopnje je pritožbi prve toženke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu in v stroškovni odločitvi razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik v reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje predlaga, da se ta sklep, pa tudi sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje razveljavijo in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji poudarja, da je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena zaradi nepopolno ugotovljenega temelja odgovornosti in bi glede na take razloge sodišče druge stopnje moralo v tem obsegu sodbo razveljaviti v razmerju do obeh toženk. Pri nezapisu zavrnilnega izreka sodbe prve stopnje je šlo za napako sodišča, zaradi te napake pa je tožniku onemogočeno dobiti celotno odškodnino. Tožniku je bilo vseeno, kdo mu plača odškodnino, ki je bila s sodbo sodišča prve stopnje določena. Po prejemu dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje zato ni imel pravnega interesa vložiti pritožbo, sedaj pa je glede na sklep sodišča druge stopnje izpadla druga toženka. Razveljavitve sodbe prve stopnje sicer ne bi zahteval, vendar glede na stališče pritožbenega sodišča mora na nek način doseči, da se v postopku odloča o odgovornosti obeh toženk.
Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).
Revizija ni dovoljena.
Po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP je revizija izredno pravno sredstvo pravdne stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Zato tožnik z njo ne more izpodbijati sodbe sodišča prve stopnje, ki je bila poleg tega v tej zadevi že razveljavljena in je zato ni več, ne more pa izpodbijati niti dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje, ki je postala pravnomočna, ker proti njej ni bilo vložene pritožbe. Ker je torej revizija izredno pravno sredstvo le proti pravnomočni odločbi, izdani na drugi stopnji, tožnik izostanka pritožbe proti dopolnilni sodbi sodišča druge stopnje ne more nadomestiti z revizijo in tako nedovoljeno "preskakovati" pravna sredstva.
Po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo tudi proti sklepu sodišča druge stopnje, vendar mora iti za tak sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep sodišča druge stopnje, s katerim je razveljavljena sodba sodišča prve stopnje in zadeva vrnjena v novo sojenje, ni sklep v smislu navedene zakonske določbe.
Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP tožnikovo nedovoljeno revizijo zavrglo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.