Legislator Case Law & Legislation
Sklep II Ips 203/2002 ECLI:SI:VSRS:2003:II.IPS.203.2002 AI generated

Appeal dismissed because the disputed subject value was not stated in the complaint, denying the right to appeal.

Case Number Sklep II Ips 203/2002
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia rejected the appeal against a final judgment invalidating a court settlement between Ivan K. and Ivanka K. The appellant argued that the trial court violated procedural rights by failing to provide an interpreter for the deaf-mute appellant during a complex settlement in a foreign currency. However, the court held that the right to appeal depends on the value of the disputed subject matter, which the appellant failed to specify in their initial complaint. Since neither party requested the court to determine this value, the statutory threshold for an appeal was never met, rendering the appeal inadmissible.

Legislator headnote

AI generated

Article 44(2) of the Civil Procedure Act; Article 40(2) of the 1977 Civil Procedure Act; The right to appeal is conditional upon the disputed subject value exceeding the statutory limit, which must be explicitly stated by the appellant or determined by the court upon request; failure to establish this value precludes the right to appeal.

Keywords

AI generated
civil procedure appeal disputed subject value appellant's complaint statutory appeal threshold inadmissible appeal court settlement invalidity interpreter rights

Cited Legislation

AI generated
Article 44(2) of the Civil Procedure Act
Article 40(2) of the 1977 Civil Procedure Act
Article 367(2) of the Civil Procedure Act
Article 377 of the Civil Procedure Act
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Po drugem odstavku 44. člena ZPP je za dovoljenost revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Enako je v času vložitve tožbe določal drugi odstavek 40. člena ZPP 1977. Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta, tožena stranka pa ni pravočasno zahtevala, da to vrednost določi sodišče. S tem si nobena stranka v tem pravdnem postopku ni zagotovila pravice do revizije.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je neveljavna sodna poravnava, ki sta jo dne 15.12.1994 pri Temeljnem sodišču v Celju, enoti v Celju, v pravdni zadevi opr. št. II P 256/92 sklenila tožnik Ivan K. in toženka Ivanka K.. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da so zaključki sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi. Že zaključki v izvedenskem mnenju so pomanjkljivi. Izvedenec ni pojasnil, zakaj je bil tožniku s strani Centra za socialno delo v preteklosti večkrat postavljen skrbnik za poseben primer. Izvedenec psihiater se v svojem mnenju ni opredelil do gluhonemosti tožnika, ki je specifična, tako da zelo težko komunicira z okolico. Tožnik ne pozna znakov gluhonemih, z njim se je ob zapisu poravnave pogovarjala le njegova žena, ki naj bi se edina lahko sporazumevala z njim, čeprav je sama izpovedala drugače. Ker tožnik ni bil opozorjen na pravico do tolmača za gluhoneme, je sodišče bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku. Šlo je za sorazmerno kompliciran zapis poravnave, kjer je dolgovani znesek zapisan v tuji valuti, ves tekst poravnave pa je prav gotovo tako besedilo, ki ga tožnik ne bi razumel, saj je komaj pismen in skorajda ne zna brati, kar izhaja iz izpovedi J. K.. Dejstvo, da je tožnik bral zapis sodne poravnave pol ure, dokazuje, da je ni razumel, saj se je potem, ko mu je J. C.

pojasnil, kaj podpisana poravnava pomeni, hudo razburil in povedal, da tega že ni podpisal.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

V tej zadevi je bila tožba vložena dne 30.8.1995 in se je zadeva najprej obravnavala po določbah tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), po uveljavitvi novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) pa se je pravdni postopek nadaljeval po njegovih določbah. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal s sodbo z dne 11.10.2000, torej v času veljavnosti novega Zakona o pravdnem postopku, ki ga je bilo potrebno uporabiti tudi na revizijski stopnji. Za presojo dovoljenosti revizije je tako odločilen drugi odstavek 367. člena ZPP, ki v premoženjskih sporih dovoljuje revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT.

V tej pravdni zadevi gre za razveljavitev sodne poravnave in se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek. Po drugem odstavku 44. člena ZPP je za dovoljenost revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Enako je v času vložitve tožbe določal drugi odstavek 40. člena ZPP 1977. Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta, tožena stranka pa ni pravočasno zahtevala, da to vrednost določi sodišče. S tem si nobena stranka v tem pravdnem postopku ni zagotovila pravice do revizije. V obeh nižjih sodbah navedena vrednost spornega predmeta 464.000 SIT pa je neupoštevna, ker ni bila opredeljena v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP oziroma tretjim odstavkom 40. člena ZPP 1977, po višini pa ne presega meje iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Revizija je tako vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti, torej je nedovoljena, tako revizijo pa je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).