Supreme Court dismisses appeal upholding denationalization under threat provisions without requiring proof of non-payment.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Z ugoditvijo predlogu na podlagi 5. člena ZDen sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta predlagatelja z Občino ... dne 28.10.1957 sklenila menjalno pogodbo št. 60/1957 in v družbeno last izročila parcelo št. 481/9 vl. št. 848 k.o... (vrt - 1708 m2). V last sta dobila parcelo št. 481/23 vl.št. 930 k.o... (vrt - 664 m2) in parcelo št. 481/8 vl. št. 21 k.o... (vrt - 664 m2). Predlagatelja sta dobila za 380 m2 manjše zemljišče brez doplačila, pogodbo pa sta sklenila zaradi groženj predstavnikov oblasti, to je predstavnikov Občinskega ljudskega odbora v ..., ki so grozili z odvzemom nepremičnine in z zaporom.

Predlagatelja sta zato upravičena do denacionalizacije po 5. členu Zakona o denacionalizaciji in jima je nasprotna udeleženka dolžna izplačati razliko v vrednosti izročene in prejete nepremičnine v obliki obveznic, ki se glasijo na znesek 5.220,92 EUR oziroma na tolarsko protivrednost po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2002 dalje. V presežku je sodišče zahtevek zavrnilo, nasprotni udeleženki pa naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 139.004,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbo nasprotne udeleženke je sodišče druge stopnje pretežno zavrnilo. Ugodilo ji je le delno, tako da je prvostopenjski sklep spremenilo v toliko, da je določilo tolarsko protivrednost zneska 5.220,92 EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in da je določilo trimesečni paricijski rok za izvršitev odločbe. Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo nasprotna udeleženka in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V razlogih navaja, da vztraja pri navedbah, ki jih je podala v pritožbi, in sicer, da je potrebno analogno uporabiti celotno določbo 4.

člena Zakona o denacionalizaciji, ki odkazuje na neodplačnost kot pogoj za denacionalizacijo. Nasprotna udeleženka ne ugovarja več pogojem po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (sila, grožnja ali zvijača državnega organa ali predstavnika oblasti) in časovnemu okviru sklepanja menjalne pogodbe, saj je bila sklenjena 28.10.1957, torej pred letom 1963. Nasprotno udeleženka pa vztraja, da se upošteva, da je takrat že veljal Zakon o razlastitvi, objavljen dne 20.3.1957. Uveljavljanje denacionalizacije premoženja, podržavljenega na podlagi navedenega predpisa, pa že spada pod določbo 4.

člena Zakona o denacionalizaciji, ki poleg časovnega okvira določi tudi pogoj neodplačnosti, ki pa v obravnavanem primeru ni izkazan, saj sta predlagatelja v zameno za svojo parcelo prejela dve parceli, ki vrednostno pomenita 77,75% vrednosti izročene parcele. Nasprotna udeleženka zato predlaga, da se reviziji ugodi, in da se izpodbijani sklep razveljavi. Revizija je bila vročena predlagateljema, ki na revizijo nista odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l.

RS, št. 26/99; v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, Ur. l. RS, št. 30/86). Revizija ni utemeljena. V obravnavanem primeru je podlaga za denacionalizacijo pravni posel, to je menjalna pogodba z dne 28.10.1957. Pravna podlaga je torej v 5. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000). Predpostavki za vračanje premoženja po 5. členu ZDen sta dve in sicer, da je bila pogodba, s katero je premoženje prešlo v državno last, sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti in, da je bila sklenjena v časovnih mejah, ki jih določata 3. in 4.

člen ZDen. Sklepa sodišč prve in druge stopnje ugotavljata, da sta obe predpostavki v obravnavani zadevi podani in tudi nasprotna udeleženka ju priznava, kot v reviziji izrecno navaja. Nadaljnje predpostavke, ki jo zahteva nasprotna udeleženka, to je neodplačnosti pravnega posla, pa zakon ne določa. Za vsako od treh vrst podržavljenj so predpisane drugačne predpostavke (3., 4. in 5. člen ZDen), le časovne meje za vse so enotne (primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS v Poročilu o sodni praksi št. I/93, str. 30). Analogna uporaba 4.

člena ZDen za ugotavljanje dovoljenosti denacionalizacije po 5. členu ZDen (izven vprašanja časovne meje) zato ni dovoljena. Sicer pa v obravnavani zadevi ni ugotovljeno, da je bila menjalna pogodba sklenjena namesto razlastitve, zato je neutemeljeno revizijsko sklicevanje na Zakon o razlastitvi (Ur. l. SFRJ, št. 12/57). Zaključiti je torej, da sta z ugoditvijo predlogu na podlagi 5. člena ZDen sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo in zato uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Revizijsko sodišče je zaradi tega revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (387.

člen ZPP v zvezi četrtim odstavkom 384. člena ZPP in v zvezi s 37.členom ZNP).