Appeal dismissed because individual loan claims under 1 million SIT do not meet the monetary threshold for review.

Revizija se zavrže.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

[JEDRO]

Ker gre za zahtevke z različno dejansko in pravno podlago, je treba dovoljenost revizije presojati glede odločitve o vsakem zahtevku posebej. Tako določa drugi odstavek 41. člena ZPP, ki je umeščen v poglavje z naslovom Ugotovitev vrednosti spornega predmeta in ureja vprašanja v zvezi z vrednostjo spornega predmeta v celoti, tako glede pristojnosti kot tudi glede pravice do revizije.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici tolarsko protivrednost zneska 76.215,95 DEM po tečaju na dan izročitve posameznih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter ji povrniti 768.765 SIT pravdnih stroškov. V izreku sodbe so navedeni posamezni zneski in datumi zapadlosti. Sodba temelji na ugotovitvi, da je tožnica posodila tožencu zneske, navedene v izreku sodbe. Posodila je vsak znesek posebej v času od 14.1.1994 do 9.10.1997.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo prve stopnje razveljavilo v obrestnem delu. V tem obsegu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je ugotovitev, da je tožnica tožencu sporni znesek posodila. Razveljavilo pa je prvostopenjsko odločitev o začetku teka zamudnih obresti od posameznih zneskov, ker je ugotovitev o nastanku toženčeve zamude temeljila na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Tožena stranka vlaga revizijo proti tej sodbi. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija dokazno oceno in to povezuje s kršitvami zakona o pravdnem postopku in z zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru opozarja, da je toženec napačno navedel procesni položaj obeh strank. Navaja, da toženec zgolj ponavlja dosedanje navedbe in zato predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Ugotovljeno je, da je tožnica posojala tožencu različne zneske v časovnem obdobju od 14.1.1994 do 9.10.1997. Pri tem ni šlo za enotno posojilno pogodbo, s katero bi se zavezala posoditi celoten sporni znesek. Pravdni stranki sta se sporazumeli za vsak znesek posebej. Zato je bila vsakič posebej sklenjena nova posojilna pogodba (557. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). To je pomembno, kajti za eno samo pogodbo bi šlo, če bi se pravdni stranki vnaprej sporazumeli o celotnem znesku posojila in bi se tožnica zavezala postopoma v manjših zneskih izpolnjevati svojo obveznost iz posojilne pogodbe ter tožencu na ta način obročno izplačati celoten znesek. Vendar je ugotovljeno drugače, in sicer, da je toženec večkrat prosil tožnico za denar, ki mu ga je ta posojala vsakič posebej, v zneskih in v dneh, kot izhajajo iz njenega zapiska, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje sprejeli kot verodostojnega. Zneski in datumi izročitve denarja so povzeti v izrek prvostopenjske sodbe. To pa pomeni, da gre za uveljavljanje več zahtevkov z isto tožbo, pri čemer ima vsak od teh zahtevkov drugo dejansko in pravno podlago (182. člen ZPP). Glede pravne podlage je treba opozoriti, da imajo zahtevki enako, ne pa isto pravno podlago. Gre za posojilne pogodbe, vendar za več pogodb; za vsak znesek, dan na določen dan, je bila sklenjena posebna pogodba. O zahtevkih za vsak znesek bi bila mogoča različna sodba:

bodisi da posamezni zneski ne bi bili dani v posojilo, bi bili vrnjeni, pobotani, zastarani in podobno.

Ker gre za zahtevke z različno dejansko in pravno podlago, je treba dovoljenost revizije presojati glede odločitve o vsakem zahtevku posebej. Tako določa drugi odstavek 41. člena ZPP, ki je umeščen v poglavje z naslovom Ugotovitev vrednosti spornega predmeta in ureja vprašanja v zvezi z vrednostjo spornega predmeta v celoti, tako glede pristojnosti kot tudi glede pravice do revizije. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev (367. člen ZPP). V obravnavani zadevi pa noben od zahtevkov ne presega tega zneska - najvišje posojilo je bilo dano dne 16.6.1994 v znesku 12.500 DEM, kar je po tedanjem tečaju zneslo 993.707 SIT.

Glede na navedeno revizija ni dovoljena. Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 377. člena ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Revizijski odgovor le opozarja, da toženec ponavlja svoje navedbe, kar pa za odločitev v tem primeru ni bilo pomembno. Odgovor zato ni bil potreben in mora tožeča stranka sama kriti stroške zanj.