Appeal dismissed because the disputed property value of the challenged judgment portion did not exceed the statutory threshold.

Revizija se zavrže.

Tožnik sam krije svoje revizijske stroške.

[JEDRO]

V tožbi označena vrednost vseh treh v tej pravdi spornih desetin lastninske pravice znaša 1,620.000 SIT. Prvotoženec kot edini revident izpodbija tisti del sodbe druge stopnje, ki se nanaša na njemu naloženo obveznost, torej glede ene desetine napremičnine.

Vrednost tega revizijsko spornega dela ne presega zneska 1,000.000 SIT. Zato revizija ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnik solastnik sporne nepremičnine do 2/10 celote in da mu morajo zato vsi trije toženci izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis takega solastninskega deleža v zemljiški knjigi, presežni tožbeni zahtevek (glede nadaljnje 1/10) pa je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožila prvotoženec in tretjetoženka.

Sodišče druge stopnje je njuni pritožbi delno ugodilo tako, da je delno spremenilo sodbo prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek proti tretjetoženki, prvotoženčevo pritožbo pa je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je zaradi večje določnosti na novo izoblikovalo, kako se sedaj glasi sodbeni izrek sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje prvotoženec uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje ali spremembo obeh sodb.

Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega ZPP, ki ga je treba v tej zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni dovoljena.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je na podlagi dogovora o skupni gradnji s toženci (očimom, materjo in polsestro) z denarnimi vlaganji in tudi fizičnim delom pridobil solastninsko pravico na sporni nepremičnini, in sicer do 3/10. Glede na pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje znaša njegov uspeh v pravdi 2/10 v razmerju do prvotoženca in drugotoženke. V tožbi je svojo oceno o vrednosti spora 1,620.000 SIT pojasnil s trditvami, da je sporna hiša vredna 60.000 DEM, 3/10 torej 18.000 DEM oziroma glede na takratni tečaj 1,620.000 SIT. Taki opredelitvi vrednosti spora toženci niso ugovarjali niti v odgovoru na tožbo niti na prvem naroku, na katerem so se že izvajali dokazi. Njihovi kasnejši pomisleki niso pravno upoštevni, ker niso uveljavljeni v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena takrat veljavnega ZPP.

Prvotoženec kot edini revident lahko izpodbija le tisti del sodbe druge stopnje, ki se nanaša na njemu naloženo obveznost, torej le glede 1/10 vrednosti sporne nepremičnine. Morebitne nejasnosti glede vprašanja, ali izpodbija pritožbeno sodbo tudi glede drugotoženkine obveznosti, ni mogoče razlagati v prid širšega obsega izpodbijanja, ker bi moral biti revident glede tega povsem jasen, vendar je kot vlagatelja revizije označil le sebe, poleg tega pa je drugotoženka v pravdi nastopala sama brez pooblaščenca in je tudi priznavala tožbeni zahtevek.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1,000.000 SIT. V obravnavani zadevi je bila vrednost vseh treh v pravdi spornih desetin 1,620.000 SIT. Vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe zato znaša 540.000 SIT. Če bi si revident želel zagotoviti pravico do revizije, bi moral pravočasno ugovarjati oceni vrednosti spora iz tožbe. Ker tega ni storil, so stranke in revizijsko sodišče vezani na tožnikovo oceno v tožbi. To pa pomeni, da revizijsko izpodbijani del pravnomočne sodbe ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške. Tožnik mora stroške svojega revizijskega odgovora, v katerem se spušča v vprašanje materialnopravne utemeljenosti revizije, kriti sam, ker ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).