Slovenian Supreme Court dismisses appeal due to undifferentiated property value preventing fair cost allocation.

Reviziji se zavržeta.

[JEDRO]

Tožeča stranka je v tožbi opredelila vrednost spora za obe toženi stranki v znesku 10.000.000 SIT (41.729,26 EUR). Navedena vrednost se glede na tožbeno trditveno podlago nanaša na vse nepremičnine, glede katerih tožeča stranka uveljavlja ugotovitev lastninske pravice, in ne posebej na spornih pet nepremičnin glede prve tožene stranke in treh nepremičnin glede druge tožene stranke. Vrednost spornega predmeta je torej nediferencirana, kar pomeni, da bi bilo treba ugibati, koliko od glede celotnega predmeta pravde po vrednosti odpade na sporni del za prvo toženo stranko in koliko za drugo toženo stranko. Toženi stranki namreč v svojih revizijah vrednosti spornega predmeta nista ocenili.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na parcelah št. 765/2, 875/1, 875/2, 900, 904, 904/2, 914/1, 914/2, 924, 929/4, 929/5, 929/6, 1112/1, 1135, 1138/1, 1306/1, 2648, 2692, 2466, 1046/1, 1046/2, 891, 630, 1060/4 in 862/3, vse k.o. ..., v obsegu in do višine deleža, do katerega je prva tožena stranka Republika Slovenija knjižena kot lastnica. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko V. d.o.o. na ugotovitev, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico tudi na parcelah št. 1098/3, 1066/2 in 1067/2 vse k.o. ..., pa je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbi tožeča stranka in prva tožena stranka Republika Slovenija. Slednja je izpodbijala ugotovitev o lastninski pravici tožeče stranke, kolikor je bila ta priznana na parcelah št. 765/2, 1112/1, 1135 in 1138/1 k.o. ... ter parcelah št. 1306/1 in 1060/4 iste k.o.... To pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, ki tudi na navedenih parcelah priznava lastninsko pravico tožeče stranke, zavrnilo. Ugodilo pa je pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v njenem drugem odstavku tako spremenilo, da je ugotovilo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico tudi na parcelah št. 1098/3, 1066/2 in 1067/2 k.o. ...

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili reviziji obe toženi stranki z uveljavljanjem revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prva tožena stranka Republika Slovenija očita izpodbijani sodbi, da je napak uporabila določbo 226. člena Zakona o združenem delu. Tožena stranka namreč ni trdila, da je spornih pet nepremičnin prešlo v družbeno lastnino na podlagi 226. člena navedenega zakona, trdila je le, da je pravni prednik tožeče stranke, ker so nepremičnine postale družbeno sredstvo brez pravne podlage, zamudil petletni rok, v katerem je lahko uveljavljal svoje stvarnopravno upravičenje. Zato ne more več zahtevati nepremičnin nazaj, čeprav bi priposestvoval lastninsko pravico do 8. 10. 1972.

Druga tožena stranka V. d.o.o. pa sodbi sodišča druge stopnje očita predvsem to, da je odločila na podlagi spremenjenega dejanskega stanja in drugačne dokazne ocene. Prekoračitev dejanskih ugotovitev vidi revizija v tem, da sodišče druge stopnje v nasprotju z razlago, ki jo sprejema sodba sodišča prve stopnje, sklepa, da je druga tožena stranka vedela, da so bile nepremičnine pravnemu predniku tožeče stranke odvzete kljub njegovim zahtevam. Tudi ta tožena stranka se sklicuje na uporabo določb Zakona o združenem delu, ne pa Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Sporna zemljišča so bila pridobljena od strani Kmetijske zemljiške skupnosti s pravnim poslom na podlagi tedaj obstoječega zemljiškoknjižnega stanja, zaradi česar je pravni prednik druge tožene stranke lahko bil le v dobri veri.

Reviziji sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Reviziji nista dovoljeni.

Tožeča stranka je tožbo vložila zoper dva toženca, pri čemer pa je dejanska in pravna podlaga glede na stališča toženih strank v obeh primerih različna. Narava pravnega razmerja med tožečo stranko ter prvo toženo stranko in tožečo stranko ter drugo toženo stranko ni takšna, da bi bilo mogoče spor rešiti samo na en način za obe toženi stranki. Prva tožena stranka zatrjuje, da je spornih pet nepremičnin oddala v zakup kot družbeno lastnino, ki je takšna postala na podlagi določb Zakona o združenem delu, tožeča stranka pa naj bi zamudila subjektivni rok za uveljavljanje svojega stvarnopravnega upravičenja. Druga tožena stranka pa se sklicuje na pravni posel, na podlagi katerega je ob obstoječem zemljiškoknjižnem stanju sporne tri nepremičnine pridobila v last, pri čemer je bila v dobri veri.

Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je deljivost vrednosti stvarnopravnega upravičenja odločilna glede vprašanja opredelitve vrednosti spornega predmeta v skladu z določbo tretjega odstavka 44. člena ZPP. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,092 EUR). Tožeča stranka je v tožbi opredelila vrednost spora za obe toženi stranki v znesku 10.000.000 SIT (41.729,26 EUR). Navedena vrednost se glede na tožbeno trditveno podlago nanaša na vse nepremičnine, glede katerih tožeča stranka uveljavlja ugotovitev lastninske pravice, in ne posebej na spornih pet nepremičnin glede prve tožene stranke in treh nepremičnin glede druge tožene stranke. Vrednost spornega predmeta je torej nediferencirana, kar pomeni, da bi bilo treba ugibati, koliko od glede celotnega predmeta pravde po vrednosti odpade na sporni del za prvo toženo stranko in koliko za drugo toženo stranko. Toženi stranki namreč v svojih revizijah vrednosti spornega predmeta nista ocenili.

Izostanek navedbe vrednosti spora posebej za prvo toženo stranko in posebej za drugo toženo stranko ima torej za posledico ugotovitev o nedovoljenosti revizij. Ugotavljanje vrednosti spornega predmeta glede na v tožbi označeno vrednost spora prehaja na področje ugibanja, za katerega revizijsko sodišče nima pooblastila. Tako ravnanje revizijskega sodišča bi bilo arbitrarno in bi eno ali drugo stranko spravilo v neenakopraven položaj. V takem primeru gre torej za izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta, kar ima za posledico odločitev o zavrženju nedovoljene revizije (377. člen ZPP).