Appeal against partial dismissal of claim rejected due to insufficient value threshold for review. Appeal against non-allowance of amendment rejected as procedural step not final. Review not permitted under Article 384 of Civil Procedure Act.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Revizija zoper sklep o zavrženju dela tožbe je dovoljena (prvega odstavka 384. člena ZPP), vendar pa mora biti izpolnjen še dodatni pogoj in sicer, da gre za spor, v katerem bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (drugi odstavek 384. člena ZPP). Ta pogoj pa ni izpolnjen. Kot je bilo že povedano, je tožnica vrednost celotnega spora opredelila z zneskom 30.000 SIT.

Sklep o tem, da se sprememba tožbe ne dovoli, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato glede tega sklepa ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 384. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o tistem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na 2/3 trostanovanjske hiše v Bosanski Gradiški. Glede tega dela tožbenega zahtevka je zato razveljavilo vsa pravdna dejanja, tožbo pa zavrglo. Obenem je sklenilo, da se ne dovoli sprememba tožbe, s katero je tožnica zahtevala, naj sodišče ugotovi, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank investicije v nepremičnino v Bosanski Gradiški in da znaša delež vsake od pravdnih strank na teh investicijah 1/2, zaradi česar ji je dolžan toženec plačati 5.796.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1997 do plačila.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo.

Proti sklepu sodišča druge stpnje je vložila tožnica pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožba je bila vložena v času, ko je še obstajala skupna država. Večina premoženja pravdnih strank je v Ljubljani, le manjši del pa v Bosni. Dne 1.4.1997 postavljeni zahtevek na povrnitev investicij je bil postavljen le podrejeno. Taka sprememba tožbe je bila najprej dovoljena, kasnejši sklep sodišča prve stopnje pa je bil drugačen. Tako spreminjanje odločitev ne gre v prid z ustavo opredeljenim svoboščinam in pravicam državljanov Republike Slovenije. Glede na to, da je bil zahtevek postavljen le podrejeno, bi moralo sodišče najprej odločiti o primarnem zahtevku in v primeru, če bi bil ta pravnomočno zavrnjen, zadevo odstopiti stvarno pristojnemu okrožnemu sodišču, da bi to lahko odločilo o podrejenem zahtevku. Reviziji naj se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Sklepa sodišč druge in prve stopnje sta bila izdana 24.1.2001 oziroma 20.6.2001. Zato je treba pri odločanju o reviziji uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (498. člen ZPP).

a) Glede (ne)dovoljenosti revizije proti sklepu o zavrženju dela tožbe:

Spor o ugotavljanju obsega in deležev na skupnem premoženju je premoženjski spor. V teh sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT.

Tožeča stranka je v tožbi vrednost spora opredelila z zneskom 30.000 SIT.

Sodišče prve stopnje je del tožbe zavrglo s sklepom, sodišče druge stopnje pa je potrdilo tako odločitev sodišča prve stopnje.

Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o zavrženju dela tožbe je tak sklep. Zato je glede dovoljenosti revizije pogoj iz prvega odstavka 384. člena ZPP izpolnjen. Vendar pa mora biti izpolnjen še dodatni pogoj in sicer, da gre za spor, v katerem bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (drugi odstavek 384. člena ZPP). Ta pogoj pa ni izpolnjen. Kot je bilo že povedano, je tožnica vrednost celotnega spora opredelila z zneskom 30.000 SIT. Ne le vrednost zavrženega dela tožbe, ampak celo vrednost celotnega primarnega tožbenega zahtevka tako ne dosega vrednosti iz drugega odstavka 367. člena ZPP, ki znaša 1.000.000 SIT. Revizija tako v delu, ki se nanaša na zavrženje dela tožbe, ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. in 384. člen ZPP).

Nedovoljena pa je tudi revizija proti tistemu delu pravnomočnega sklepa, ki se nanaša na odločitev sodišča, da se ne dovoli sprememba tožbe. Sklep o tem, da se sprememba tožbe ne dovoli, namreč ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato glede tega sklepa ni izpolnjen že pogoj iz prvega odstavka 384. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato tožničino revizijo tudi v tem delu zavrglo (377. in 384. člen ZPP).