Appeal dismissed because claim value of 1 million SIT did not exceed the statutory threshold for appeal admissibility. The court ruled that the appeal was inadmissible due to the value not surpassing the required limit. The appeal was rejected because the claim value did not exceed the statutory threshold for appeal admissibility. The court ruled that the appeal was inadmissible due to the value not surpassing the required limit. The appeal was rejected because the claim value did not exceed the statutory threshold for appeal admissibility.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against the second-instance judgment regarding the invalidity of a will. The appellant argued for a retrial based on procedural violations and misapplication of law, but the appeal was inadmissible because the disputed value of 1,000,000 SIT did not exceed the mandatory threshold for appeals. The court applied the transitional provisions of the new Civil Procedure Act, which required the claim value to surpass 1,000,000 SIT for an appeal to be permitted in property disputes.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP), 367. člen (2); 377. člen: In property disputes, an appeal is inadmissible if the value of the disputed claim does not exceed the statutory threshold of 1,000,000 SIT, and this threshold applies under transitional provisions when the new Civil Procedure Act takes effect.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
Tožena stranka sama trpi stroške revizijskega odgovora.
[JEDRO]
Spor iz te pravdne zadeve je premoženjske narave. Tožeča stranka je v tožbi vrednost svojega nedenarnega tožbenega zahtevka ocenila z zneskom 1.000.000 SIT. Navedeni znesek ne presega za dovoljenost revizije odločilnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke z dne 09.11.1993, ker je ugotovilo, da je na njej oporočiteljičin lastnoročni podpis in da je bila oporočiteljica ob njeni sestavi oporočno sposobna.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - Ur. list RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP).
Revizija ni dovoljena.
Novi ZPP je na podlagi 503. člena začel veljati 14.07.1999. Po prehodni določbi prvega odstavka 498. člena novega zakona se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. Zato je treba za postopke, ki do takrat na prvi stopnji še niso bili končani, uporabiti nov zakon. To velja za vse določbe novega zakona, razen izjem, ki so določene v 499. členu. Velja tudi za vprašanje dovoljenosti revizije, saj novi zakon ni sledil zgledu novel prejšnjega zakona, ki so v prehodnih določbah posebej uredile tudi vprašanje dovoljenosti revizije zaradi sprememb denarnih zneskov v zakonu.
Procesna predpostavka za dovoljenost revizije je med drugim tudi vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe. Ta vrednost mora v premoženjskih sporih po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP presegati 1,000.000 SIT.
Spor iz te pravdne zadeve je premoženjske narave. Tožeča stranka je v tožbi vrednost svojega nedenarnega tožbenega zahtevka ocenila z zneskom 1,000.000 SIT. Navedeni znesek ne presega za dovoljenost revizije odločilnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP.
Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP moralo zavreči nedovoljeno revizijo tožeče stranke, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške. Stroški odgovora na nedovoljeno revizijo niso bili potrebni, saj odgovor ni pripomogel k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji. Zato je revizijsko sodišče o njih na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe.