Supreme Court dismisses appeal on costs as a non-appealable ruling and rejects appeal on merits for lack of new grounds.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal regarding the procedural costs decision, ruling that such a ruling is not subject to appeal. On the merits, the court rejected the appeal because the appellant's arguments were merely a repetition of her first-instance complaint without new facts or legal grounds. Consequently, the second-instance judgment was upheld as correct and fully addressed the issues raised.
Legislator headnote
AI generated5th para. 128 ZPP; 377, 378 ZPP: A ruling on costs within a judgment is not a separate final decision and cannot be appealed separately; appeals must contain new grounds beyond those already fully adjudicated by the second-instance court.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se v delu zoper pravnomočno odločitev o stroških postopka zavrže, sicer pa se zavrne.
[JEDRO]
Revizijske trditve, ki so le domala dobeseden prepis toženkinih navedb iz njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje (torej vsebinsko v celoti skladne z njimi in v reviziji samo ponovljene) in ki jih je v obravnavanem primeru po obsegu celovito, po vsebini pa pravilno izčrpalo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe, ne terjajo odgovora.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (bianko menice) v obsegu glavnice tolarske protivrednosti zneska 25.000,00 EUR po prodajnem menjalnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter glede zamudnih obresti od zneskov po posamičnih datumih in glede izvršilnih stroškov tožnika, kot je vse to opredeljeno navedeno v izreku prvostopenjske sodbe, medtem ko je v presežku zahtevek tožnika zavrnilo (kar implicira odločitev o razveljavitvi kondemnatornega dela sklepa o izvršbi v tem obsegu). Toženki je naložilo še povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov do zneska 179.169 SIT (zdaj 747,66 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva njihove odmere dalje.
Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke kot edine pritožnice zavrnilo in (v izpodbijanem obsodilnem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ker so revizijske navedbe domala dobeseden prepis toženkinih navedb iz njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zanje velja, da ni potrebe po njihovem ponovnem povzemanju še v odločbi, izdani v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Toženka predlaga "razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti", z naložitvijo plačila vseh stroškov postopka tožniku - tudi revizijskih.
V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB in št. 45/2008) je bil izvod revizije poslan tožniku, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
Revizija v delu zoper pravnomočno odločitev o stroških postopka ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.
O reviziji v delu, v katerem ni dovoljena:
Toženka v reviziji med drugim izrecno izpodbija tudi pravnomočno odločitev o stroških postopka. V skladu z določbo petega odstavka 128. člena ZPP se odločitev o stroških v sodbi šteje za sklep. Zato je treba dovoljenost revizije v tem delu presojati v skladu z določbo 384. člena ZPP, po kateri je revizija dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan; sklep o stroških postopka, vsebovan v sodbi, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, pa ni tak sklep. Zato je bilo treba v tem delu nedovoljeno revizijo toženke na podlagi določbe 377. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavreči.
O reviziji v delu, v katerem je dovoljena, vendar neutemeljena:
Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le pod pogoji iz 367. člena ZPP in v mejah z določbo 370. člena ZPP le izrecno predvidenih revizijskih razlogov - nujno upoštevaje pri tem še nadaljnjo omejitev iz 371. člena istega zakona. To pomeni, da revizijske trditve, ki so le domala dobeseden prepis toženkinih navedb iz njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje (torej vsebinsko v celoti skladne z njimi in v reviziji samo ponovljene) in ki jih je v obravnavanem primeru po obsegu celovito, po vsebini pa pravilno izčrpalo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe, sploh ne terjajo odgovora. Toženka namreč v reviziji sodišču druge stopnje s tem v zvezi ne očita nobenih pomanjkljivosti in ne navaja nič takega, na kar ji ne bi bilo v celoti in pravilno odgovorjeno že v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje. Ker je z določbo 371. člena ZPP v revizijskem postopku predviden preizkus po uradni dolžnosti pokazal, da je izpodbijana pravnomočna odločitev tudi materialnopravno pravilna, je bilo treba toženkino revizijo v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.