Supreme Court dismisses appeal on wrongful application of law regarding individualized non-material damage compensation. The court upheld lower courts' proper assessment of pain and suffering. The appeal was rejected due to correct application of the Obligations Act. The court affirmed the lower courts' individualized assessment of non-material damage. The appeal was dismissed because the lower courts correctly applied the law. The court found no error in the individualized compensation calculation. The appeal was rejected as the lower courts properly assessed damages. The court upheld the individualized assessment of non-material damage. The appeal was dismissed due to correct application of the law.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Sodišči prve in druge stopnje, ki sta v tožnikovem primeru ugotovili, katere oblike nepremoženjske škode je utrpel, sta individualizirali obseg njegovega trpljenja. Najprej sta opravili širšo (objektivno) individualizacijo, kar pomeni, da sta določili razpon, ki je primeren za posamezne primere takih škod, kot je tožnikova. Pri tem sta upoštevali, kako naša družba v sedanjem času vrednoti posamezne dobrine, pa tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Za širšo individualizacijo so pomembni podobni primeri v sodni praksi, ki jih ta redno spremlja. Sodišči sta tudi pravilno opravili ožjo individualizacijo, tako da sta posamezne oblike nepremoženjske škode prilagodili konkretnemu dejanskemu stanju, to je oškodovanemu tožniku. V svojih sodbah sta natančno pojasnili, katere okoliščine sta upoštevali in nista prezrli okoliščin, ki jih poudarja revizija.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 2.564.025 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od posameznih glavnic in dni, ki so navedeni v izreku sodbe, v presežku pa je zavrnilo tožnikov zahtevek. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri delu, ko je 10.3.1995 pri izvajanju zaključnih del v objektu banke v nakupovalnem centru v Celju padel s približno 3,5 m visoke lestve in se poškodoval. V zvezi s poškodbo mu je nastala premoženjska in nepremoženjska škoda, za katero je odgovorna druga tožena stranka, pri kateri je moral tožnik opravljati delo s povečano nevarnostjo in je poleg tega kriva zaradi neustrezno organiziranega dela, solidarno z njo pa prva tožena stranka, pri kateri je imela delniška družba zavarovano svojo odgovornost. Po ugotovitvi obsega škode je sodišče prisodilo tožniku za premoženjsko škodo skupaj 114.025 tolarjev in za nepremoženjsko škodo skupaj 2.450.000 tolarjev, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

S sodbo prvega sodišča se nista strinjala in sta se pritožila tožnik in druga tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je pritožbo slednje zavrnilo, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo, tako da je odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 900.000 tolarjev ter je prisodilo kot pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.500.000 tolarjev, za strah 350.000 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500.000 tolarjev, skupaj torej 3.350.000 tolarjev. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval višjo odškodnino, je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe, v znesku 2.250.000 tolarjev, ki je postala pravnomočna z odločitvijo pritožbenega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zlasti 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem meni, da sodišči nista dovolj ovrednotili dejstev, da je tožnik trpel bolečine 5 mesecev in 8 dni ter da bo imel bolečine še vse življenje, ki je pred njim. Pri tem poudarja tožnikovo mladost. Dodaja, da tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem niso pravilno ovrednotene ter povzema dejanske ugotovitve v zvezi s tem. Po njegovem je prenizko ocenjen tudi strah, tako primarni, kot sekundarni, ki je trajal v zmerni obliki 1 mesec, v lažji obliki pa kar dve leti in 10 mesecev. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti navaja, kje vse je tožnik prizadet v vsakdanjem življenju. Glede delovne sposobnosti pa poudarja, da je bil tožnik v času nesreče star 27 let, da ni bil več sposoben opravljati svojega dela, zaradi česar je bil uvrščen v III.

kategorijo invalidnosti in se je prekvalificiral, vendar tudi novo delo opravlja z večjimi napori. Navaja še, da toženi stranki nista upoštevali 919. člena ZOR in nista plačali odškodnine v 14 dneh, temveč skoraj 6 let nista plačali ničesar. Zato trdi, da je obseg tožnikove škode občutno večji in meni, da bi moral prejeti višjo odškodnino ter predlaga ugoditev reviziji in dodatno plačilo 2.250.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 13.10.1999 dalje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili Ustavo Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I z ustavnima zakonoma, ki sta objavljena v Ur. l. RS, št. 42/97 in 66/2000) in ratificirane mednarodne pogodbe, ki zagotavljajo varstvo človekove telesne in duševne integritete. Način sodnega varstva je opredeljen v posameznih zakonih, za konkretni primer zlasti v ZOR. Tu je predvidena možnost, da sodišče v hujših primerih, oškodovancu prisodi denarno odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode. V 200. členu ZOR je določen način za določanje pravične odškodnine, v 203. členu ZOR pa je omogočena tudi povrnitev tiste nepremoženjske škode, ki bo trajala v bodočnosti.

Sodišči prve in druge stopnje, ki sta v tožnikovem primeru ugotovili, katere oblike nepremoženjske škode je utrpel, sta individualizirali obseg njegovega trpljenja. Najprej sta opravili širšo (objektivno) individualizacijo, kar pomeni, da sta določili razpon, ki je primeren za posamezne primere takih škod, kot je tožnikova. Pri tem sta upoštevali, kako naša družba v sedanjem času vrednoti posamezne dobrine, pa tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Za širšo individualizacijo so pomembni podobni primeri v sodni praksi, ki jih ta redno spremlja. Sodišči sta tudi pravilno opravili ožjo individualizacijo, tako da sta posamezne oblike nepremoženjske škode prilagodili konkretnemu dejanskemu stanju, to je oškodovanemu tožniku. V svojih sodbah sta natančno pojasnili, katere okoliščine sta upoštevali in nista prezrli okoliščin, ki jih poudarja revizija. Pri določitvi denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem sta upoštevali trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, pri bolečinah, ki jih bo trpel tudi v bodoče, pa je sodišče druge stopnje še posebej upoštevalo tožnikovo mladost in dejstvo, da se bodo bolečine tudi v bodoče trajno pojavljale. Tudi pri določanju denarne odškodnine za strah, ki se je kazal ob sami poškodbi in nato v milejši obliki vse do konca decembra 1997, sta pravilno ovrednotili dejstva in določili pravično odškodnino. Prav tako nista prezrli tožnikovih duševnih posledic zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki se kažejo v vsakdanje-m življenju, pri športnem udejstvovanju in ne nazadnje pri delu. Na tem področju delo težje opravlja, kljub temu, da se je bil kot invalid tretje kategorije prekvalificiral za trgovski poklic.

Revizijsko sodišče torej ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno opravili širšo in ožjo individualizacijo in da sta pravilno uporabili pravni standard pravične denarne odškodnine.

Čeprav škoda, ki jo je trpel tožnik, ni večja ali manjša zaradi tega, ker je moral dalj časa čakati na plačilo odškodnine ker sodna praksa v zadnjih letih ne priznava obresti od nastanka nepremoženjske škode, pa je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi dolgotrajnost čakanja tožnika na satisfakcijo (utemeljitev na 9. strani sodbe pritožbenega sodišča), tako da tudi v tem delu revizijska izvajanja niso utemeljena, zamudne obresti pa so priznane od datuma, ki ga tožnik sam predlaga.

Ker torej revizijski predlogi v zvezi s prisojeno denarno odškodnino niso utemeljeni in ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. S tem pa je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov reviije, ki ni bila uspešna (prvim odstavek 165. člena je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).