Appeal dismissed; court held lower courts correctly examined employer's intent/negligence for liability.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Ukvarjanje z bistvom te pravdne zadeve pomeni ukvarjati se z vsemi zahtevanimi elementi, torej tudi (ali predvsem) z obstojem krivde tožene stranke za nastalo škodo. Ravno to pa sta sodišči storili:

raziskali in presodili sta, če je tožena stranka pri izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja namenoma ali iz malomarnosti kršila tožničino pravico do dela.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v celoti (s sodbo z dne 30.11.1998 in dopolnilno sodbo z dne 3.5.1999) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi izreka disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da sta sodišči površno obravnavali zadevo, zgrešili njeno bistvo in se ukvarjali z obrobnimi vprašanji. Sprašuje se, kdo je kriv za tožnici nastalo škodo, če ne toženki, kar je dokazano. Če ne bi bilo toženkinega ravnanja, tožnica ne bi tako trpela in imela takih posledic v osebnem in družinskem življenju. Gre za krivičen in grob poseg v tožničino življenje. Zmotno sta bila uporabljena 154. in 172. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), temelj odškodninske odgovornosti pa je dokazan v delovnih sporih, ki jih je tožnica dobila. Revizija trdi, da bi moralo sodišče izdati vmesno sodbo in pritegniti izvedenca, ki bi pojasnil tožničino duševno trpljenje. Predlaga revizijskemu sodišču, da spremeni izpodbijani sodbi tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavi obe izpodbijani sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP (1977) -, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (1977), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP (1977)), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrecno in določno uveljavlja. Revizija sicer zatrjuje, da je višje sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), vendar te kršitve ne obrazloži. Revizijsko sodišče zatrjevane kršitve zato ni moglo preizkusiti.

Za obstoj zatrjevane odškodninske odgovornosti je po splošnih predpisih odškodninskega prava potrebnih več pogojev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Poleg obstoja škodnega dogodka, pravno priznane škode, vzročne zveze med dogodkom in nastalo škodo, je bistveni element odgovornost domnevnega povzročitelja škode. Krivdna odgovornost povzročitelja škode je podana takrat, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (154. in 158. člen ZOR). Ukvarjanje z bistvom te pravdne zadeve pomeni, ukvarjati se z vsemi zahtevanimi elementi, torej tudi (ali predvsem) z obstojem krivde tožene stranke za nastalo škodo. Ravno to pa sta sodišči storili:

raziskali in presodili sta, če je tožena stranka pri izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja namenoma ali iz malomarnosti kršila tožničino pravico do dela. Pri presoji tega vprašanja sta pravilno izhajali iz splošnih predpisov o obstoju odškodninske odgovornosti, kakor tudi iz takrat še veljavnega 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Prav tako sta pravilno preizkusili materialnopravno podlago, na podlagi katere je bil uveden in izpeljan disciplinski postopek. Po oceni revizijskega sodišča sta pravilno razložili pomen postopka pred takratnim sodiščem združenega dela (opr.št. S 1155/91), kjer je bil razveljavljen disciplinski postopek zoper tožnico zaradi procesnih kršitev v postopku. Postopek pred sodiščem združenega dela je tožnici zagotovil ustrezno pravno varstvo glede varovanja njene pravice do dela. Ni pa odgovoril na vprašanje, če je bila ta njena pravica kršena namenoma ali iz malomarnosti. Odgovor na to vprašanje je moralo dati pravdno sodišče v tem postopku. Presoja o tem, da nobena oblika krivde pri toženi stranki v zvezi z uvedbo in izvedbo disciplinskega sodišča proti tožnici ni bila podana, temelji na pravilni razlagi in uporabi določb pravilnikov tožene stranke, na podlagi katerih je bil disciplinski postopek uveden; seveda v povezavi z že obrazloženo zakonsko podlago. Presoja, da v disciplinskem postopku proti tožnici ni bilo nobene zlorabe pravic ("šikaniranja" na njen račun), je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna. Ob odsotnosti enega bistvenih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti je tožbeni zahtevek zato pravilno zavrnjen.

Revizija zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo 172. člen ZOR, vendar ni jasno, kaj želi s tem povedati. Citirano določilo namreč predpisuje odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. V tem določilu je zakonodajalec sankcioniral odgovornost države in njenih organov upravljanja. Odgovornost podjetja za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi, pa je sankcionirana v 170.

členu, ki pa v obravnavanem primeru ne predstavlja materialnopravne podlage za presojo o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da izpodbijana sodba temelji na pravilni uporabi materialnega prava in ni obremenjena z nobeno kršitvijo pravdnega postopka, zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP (1977)).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet z izrekom o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP (1977)).