Appeal dismissed because claim value under 1 million SIT fails statutory threshold for review under new procedural law.

Revizija se zavrže.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Tožeča stranka je kumulirala ugotovitveni zahtevek o razdrtju pogodbe in dajatveni zahtevek za plačilo najemnine. Vsak od teh zahtevkov ima različno dejansko in tudi pravno podlago. Zato je treba vrednost spora presojati za vsak zahtevek posebej.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v izreku pod točko 1 sodbe ugotovilo, da je razdrta kupna pogodba, ki sta jo pravdni stranki 9.12.1993 sklenili po določbah Stanovanjskega zakona. V izreku pod točko 2 sodbe je tožencu naložilo, da mora plačati tožeči stranki 804.372,00 SIT najemnine.

Sodišče prve stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - Ul. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Novi ZPP je na podlagi 503. člena začel veljati 14.7.1999. Po prehodni določbi prvega odstavka 498. člena se postopek po dotakratnih predpisih nadaljuje samo, če sta bila pred uveljavitvijo novega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal pred navedenim datumom. Za postopke, ki do takrat na prvi stopnji še niso bili končani, je zato treba uporabiti novi zakon. Povedano velja za vse določbe novega zakona, razen izjem, določenih v 499. členu. Velja torej tudi za vprašanje dovoljenosti revizije, saj novi zakon ni sledil zgledu nekaterih novel prejšnjega zakona, ki so v prehodnih določbah posebej uredile tudi vprašanje dovoljenosti revizije zaradi sprememb denarnih zneskov v zakonu.

Ena od procesnih predpostavk za dovoljenost revizije je vrednost spora. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Spor o denarnem zahtevku je premoženjske narave, tak pa je tudi spor o veljavnosti kupne pogodbe, saj ima obligacijsko podlago.

V tej pravdni zadevi je tožeča stranka kumulirala ugotovitveni zahtevek o razdrtju pogodbe in dajatveni zahtevek za plačilo najemnine. Vsak od teh zahtevkov ima različno dejansko in tudi pravno podlago. Zato je treba vrednost spora presojati za vsak zahtevek posebej. Tožeča stranka je vrednost ugotovitvenega tožbenega zahtevka že v tožbi ocenila z zneskom 400.000,00 SIT, vrednost dajatvenega zahtevka pa je opredeljena z zahtevanim plačilom 804.372,00 SIT.

Toženec oceni ugotovitvenega zahtevka ni ugovarjal niti v odgovoru na tožbo niti po uveljavitvi novega zakona.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da nobeden od navedenih zneskov ne presega za dovoljenost revizije mejnega zneska 1,000.000,00 SIT. Zato je moralo toženčevo revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavreči. O stroških revizijskega postopka je na podlagi prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje, saj toženec v revizijskem postopku ni uspel, tožeča stranka pa z revizijskim odgovorom ni pripomogla k razjasnitvi zadeve.