Unjust enrichment claim upheld despite key handover; possession does not negate benefit from use.

Revizija se zavrne.

Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

[JEDRO]

Predmet zahtevka je bilo plačilo nadomestne koristi iz 219. člena ZOR, ki predstavlja le konkretizacijo enega od primerov iz tretjega odstavka 210. člena ZOR.

Okolnost, da je tožnik izročil toženki ključe skladišča (ki so toženki omogočili neoviran vstop), ne preprečuje uporabe 219. člena ZOR, za katerega je odločilno, da je toženka skladišče uporabljala in se s tem okoristila.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in naložilo toženki, da mora tožniku plačati tolarsko vrednost 24.430,00 DEM, na kolikor je bila ocenjena toženkina korist pri uporabi tožnikovega skladišča oziroma tožnikovo prikrajšanje na premoženju, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je zoper obsodilni del sodbe sodišča druge stopnje vložila revizijo toženka, ki je predlagala, da naj se s spremenjeno sodbo tožnikov zahtevek zavrne. V reviziji poudarja, da so med strankama potekala le pogajanja, ki niso pripeljala do sklenitve najemne pogodbe. Tožnik sam je toženki izročil ključe svojega skladišča, zaradi česar ne gre za neupravičeno koriščenje tuje stvari po 219. členu ZOR. Napačna je uporaba tudi 170. člena ZOR, ker spor ni odškodninski.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki je v odgovoru predlagal zavrnitev revizije (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da so med strankama tekla le pogajanja o sklenitvi najemne pogodbe za uporabo tožnikovega skladišča, da pogodba ni bila sklenjena, da je na predlog toženke C. L. ugotovila, da je tožnikovo skladišče ustrezno za konsignacijsko skladišče, da je tožnik junija 1987 izročil toženki ključe skladišča, da je toženka imela v skladišču neko staro pohištvo oziroma opremo iz M., da je skladišče izpraznila junija 1991 in tedaj tudi plačala stroške za zamenjavo ključavnice skladišča. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da tožnikov zahtevek nima podlage v najemni pogodbi (ki ni bila sklenjena), pač pa v določbah o neupravičeni pridobitvi, ker je toženka uporabljala tožnikovo skladišče in se s tem okoristila, tožnik kot lastnik skladišča pa je bil prikrajšan v tolarski vrednosti 24.430,00 DEM, kolikor je bila z izvedencem ugotovljena višina koristi oziroma prikrajšanja. Glede na razloge pravnomočne sodbe je tožnikov zahtevek utemeljen na podlagi 219. člena ZOR, pri čemer je bilo poudarjeno, da toženka odgovarja za ravnanje svojih delavcev (170. člen ZOR).

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. Po določilu 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), lahko imetnik stvari zahteva od tistega, ki je uporabil tujo stvar v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od take uporabe. Ugotovljeno dejansko stanje je utemeljevalo odločitev o tožnikovem zahtevku na tej pravni podlagi. Pravno odločilna je bila namreč ugotovitev, da je toženka uporabljala tožnikovo skladišče, da je od tega imela korist (ki je bila objektivizirana z mnenjem izvedenca) in da je bil tožnik prikrajšan v višini toženkine koristi (ko je glede na predhodna pogajanja pričakoval dohodek v višini najemnine). Predmet zahtevka je bilo plačilo nadomestne koristi iz 219. člena ZOR, ki predstavlja le konkretizacijo enega od primerov iz tretjega odstavka 210. člena ZOR. Navedenih pravnih razlogov se toženkina revizija niti ne dotika, ko govori o posledicah pogajanj, ki ne pripeljejo do sklenitve dogovora. Namreč ta podlaga se ni uveljavljala. Okolnost, da je tožnik izročil toženki ključe skladišča (ki so toženki omogočili neoviran vstop), pa ne preprečuje uporabe 219. člena ZOR, za katerega je odločilno, da je toženka skladišče uporabljala in se s tem okoristila. Soglaša pa revizijsko sodišče z revizijskim naziranjem, da omemba 170. člena ZOR v pritožbeni odločbi nima podlage, ker predmetni spor res ni odškodninski. Omemba tega določila (s katerim je pritožbeno sodišče poskušalo le podkrepiti pasivno legitimacijo toženke), na pravilno pravno presojo spora ni vplivala.

Revizijsko sodišče v skladu z razlogi, ki jih je navedlo, ni ugotovilo v reviziji zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava. Uradoma upoštevna kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa ni bila ugotovljena. Revizijsko sodišče je zato toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je zavrnilo tožnikov predlog, da naj mu toženka povrne stroške odgovora na revizijo, ker je ocenilo, da glede na svojo vsebino z odgovorom nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).