Supreme Court dismisses appeal on non-property damages for work injury, upholding lower court's assessment of pain and mental suffering.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 2.207.330,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter mu povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 12.1.1994 poškodoval pri delu v rudniku, ko mu je na glavo padel kos premoga. Utrpel je udarnino glave, zvin vratne hrbtenice, draženje desnega brahialnega pleteža in udarnino kazalca levice. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine mu je prisodilo odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 900.000,00 SIT. Priznalo mu je tudi odškodnino za uveljavljano premoženjsko škodo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 2.900.000,00 SIT. Odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine je določilo v znesku 1.500.000,00 SIT in za strah v znesku 500.000,00 SIT, odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 900.000,00 SIT pa je potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Izpodbija zavrnilni del in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči nista dovolj vrednotili dejstva, da je tožnik prestajal bolečine 4 mesece in 25 dni ter da se bolečine še vedno pojavljajo pri hitrih gibih, prisilni drži, daljšem sedenju, ob dvigovanju bremen in pri vremenskih spremembah. To pa bo trajalo še 43 let. Upoštevati je treba tudi mravljinčenje v desni roki ter razne neugodnosti v času zdravljenja. Pri odškodnini za strah ni bilo upoštevano, da je sekundarni strah trajal 4 mesece, zaskrbljenost za zdravje pa še traja in bo stalna. Prenizko je določena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je invalid III. kategorije. Ni več sposoben za težka dela. Ne zmore hitrih in sunkovitih gibov z glavo. Gibljivost vratne hrbtenice je omejena. Opustiti je moral ukvarjanje z judom. Ne zmore več prsnega plavanja, hrbtno plavanje pa mu ne prinaša zadovoljstva. Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati še, da tožnik čaka na odškodnino več kot pet let. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in mu prisodi nadaljnjo uveljavljano odškodnino v znesku 3.400.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji podrobno opisuje bolečine, ki jih je pretrpel in ki jih še vedno prestaja zaradi poškodb, do katerih je prišlo v rudniški nesreči dne 12.1.1994. Pri tem se njegov opis delno razlikuje od ugotovitev izvedenca prim. dr. A. D., na katerih temeljita sodbi prve in druge stopnje. Ko tožnik navaja 4 mesece in 25 dni trajajoče bolečinsko obdobje, je treba upoštevati, da so hude bolečine trajale 2 do 3 dni ter srednje hude stalne in občasne 17 do 22 dni. Sledile so zmerne bolečine 3 do 4 tedne po poškodbi. Občasne zmerne bolečine so se pojavljale prve tri mesece po poškodbi, kasneje pa še pri forsiranih in sunkovitih gibih. Izvedenec meni, da se človek sčasoma navadi in takih gibov ne počne. Vse to in nadaljnje neugodnosti zlasti v zvezi z nošnjo Schanzove ovratnice na odvzem, pregledi in fizikalno terapijo je sodišče druge stopnje v celoti upoštevalo, ko je na podlagi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določilo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 1.500.000,00 SIT. Gotovo, da tožnik kot mlad človek, katerega poklic je opravljanje fizičnega dela, vse to doživlja kot hudo motnjo, ki mu greni življenje. Vendar pa je treba upoštevati objektivne ugotovitve izvedenca in primerjati tožnikovo poškodbo s podobnimi ter določiti odškodnino v mejah, ki jih je začrtala sodna praksa. Taka presoja pa pokaže, da je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine in določilo odškodnino, ki je skladna z merili po 200. in 203. členu ZOR in s prakso sodišč v podobnih primerih. Dodati je treba, da odškodnino v sorazmerno visokem znesku 1.500.000,00 SIT opravičuje dejstvo, da je poškodba vratne hrbtenice zapustila kronični bolečinski sklop v vratu in desnici zaradi draženja spodnjih vratnih korenin na desni strani. Samo zaradi zvina vratne hrbtenice ter udarca v glavo in v prst tolikšna odškodnina ne bi bila upravičena.

Tudi odškodnino za strah v znesku 500.000,00 SIT je sodišče druge stopnje določilo pravilno. Ugotovljen je krajši a intenziven primarni strah in daljši sekundarni strah, izražen pretežno v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Višja odškodnina, za kakršno se zavzema revizija, ne bi bila utemeljena. Tožnik je po nesreči nadaljeval z delom in šele kasneje iskal zdravniško pomoč. Za hujšo zaskrbljenost glede na potek zdravljenja brez zapletov ni bilo objektivne podlage. Izvedenec je nadaljnji strah po končani kirurški oskrbi ocenil kot zmeren.

Izvedenec je ugotovil 4 odstotno invalidnost in enako zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Tožniku je priznana tretja kategorija invalidnosti glede na to, da ne more več opravljati del v jami, kjer se zahteva delo v stalni pripognjeni drži hrbtenice in stalno dvigovanje bremen nad 20 kg. Sposoben pa je za ustrezno delo stražnika mehanizacije etaže. Glede na to je tožnik sposoben za delo, razen za najtežje. Sposoben je tudi za športno rekreativno dejavnost, čeprav ne za vse športe. Odškodnina v znesku 900.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je določena ustrezno glede na obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti in tudi z upoštevanjem posebnosti primera, zlasti tožnikove mladosti in njegove telesne aktivnosti.

Od vložitve tožbe do sodbe prve stopnje sta potekli dobri dve leti, kar ni doba, ki bi kot čas čakanja lahko posebej vplivala na odmero odškodnine.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).