Appeal dismissed; willful interruption of limitation period by prior invalidity claim barred late formal defect suit.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati prvi in drugi toženi stranki 504,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

[JEDRO]

Ker vsako uveljavljanje neveljavnosti oporoke v zapuščinskem postopku povzroči pretrganje zastaranja, je bilo potrebno upoštevati, da je pritožnik prvič vložil tožbo na ugotovitev neveljavnosti oporoke zaradi oporočne nesposobnosti zapustnice v letu 2013 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 725/2013. Tožbeni zahtevek je po zavrnitvi pritožbe na višjem sodišču 15. 2. 2007 postal pravnomočen. Po tem datumu je pretrgani enoletni rok za vložitev izpodbijane tožbe začel ponovno teči in se je do 17. 6. 2019, ko je bila vložena predmetna tožba, nedvomno iztekel. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in toženo stranko v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka neveljavnosti oporoke zaradi napak v obličnosti ni uveljavljala pravočasno znotraj enoletnega roka v smislu določila 76. člena ZD.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V izpodbijani sodbi je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pisna oporoka pred pričami, ki jo je dne 22. 11. 2006 napravila pokojna oporočiteljica A. A., ni bila sklenjena v prisotnosti dveh prič in zato ni veljavna in nima pravnega učinka in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvo in drugo toženi stranki stroške postopka v višini 821,46 EUR (II.) s pripadki in peto toženi stranki v višini 20,00 EUR (III.).

2. Odločitev sodišča z laičnima in težko razumljivima pritožbama izpodbija tožeča stranka. Ne sprejema odločitve sodišča, da je oporoka z dne 22. 6. 2006 veljavna. Ker je tožba zavrnjena, je sodišče pritožnika spravilo v veliko socialno stisko, denarja za pravnika pa nima. Zato pritožbeno sodišče prosi, da sodbo, ki je pisana po dvojnih merilih popravi, ker je že bilo razsojeno, da oporoka ni veljavna. Pritožnik je nad sodbo razočaran, ker je skrbel za teto in sedaj za njen grob. Teto so sorodniki spravili v dom. Oporoka, ki jo je tam napisala, pa ni skladna z 62. členom Zakona o dedovanju. Ob sestavi oporoke je bila navzoča samo ena priča, kot je izpovedala B. B., zato bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku.

3. Prvo, drugo in četrto tožena stranka so na pritožbo odgovorile in predlagale zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljenega zaradi pomanjkljive pasivne legitimacije oporočnih dedičev, zaradi zastaranja zahtevka in zaradi nesklepčnosti tožbe. Pritožbene navedbe se ne nanašajo na ugotovitve sodišče prve stopnje o pomanjkanju pasivne legitimacije na strani tožene stranke, niti na okoliščine, ki so bile podlaga za zaključek, da je tožbeni zahtevek zastaral. Pritožba ne izpodbija niti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna.

6. V obrazložitvi pritožb pritožnik vztrajno ponavlja, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, pod opr. št. I P 725/2013 z dne 4. 2. 2016 razsojeno, da sta neveljavni tako oporoka pokojne A. A., ki jo je napravila 22. 11. 2006 pred pričami, kot sprememba oporoke, ki jo je napravila 22. 5. 2008, kar pa, kot navajata prvo in drugo tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ne drži. Okrožno sodišče je namreč v citirani sodbi razsodilo, da se tožbeni zahtevek, da se pisna oporoka pred pričami, ki jo je dne 22. 11. 2006 napravila oporočiteljica A. A., razveljavi, kot tudi sprememba oporoke z dne 22. 5. 2008, zavrne. Vse to je bilo pritožniku pojasnjeno na naroku za glavno obravnavo v tej zadevi 1. 6. 2022, sledi pa tudi iz obrazložitve sodb, na katere se pritožnik sklicuje.

Zastaranje tožbenega zahtevka

7. Veljavna oporoka mora biti napravljena v eni od zakonsko predpisanih oblik. Če je oblika kršena, oporoka obstoji, je pa zaradi formalnih napak izpodbojna. Ko sodišče razglasi oporoko, ji s tem poda potrebno publiciteto in omogoči širšemu krogu oseb, da se z njo seznanijo. Zato roki za izpodbijanje tečejo od trenutka, ko je oporoka razglašena.

8. V konkretnem primeru se je tožnik z oporoko, ki jo izpodbija, seznanil v letu 2012 med zapuščinskim postopkom. Iz zapisnika zapuščinske obravnave z dne 17. 9. 2012, B13 sledi, da je bil prisoten na zapuščinski obravnavi, kjer sta se oporoka zapustnice z dne 22. 11. 2006 in sprememba oporoke z dne 22. 5. 2008 prebrali pred prisotnimi na zapuščinski obravnavi. Zato pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da se je pritožnik z vsebino oporoke in spremembo oporoke seznanil 17. 9. 2012. To je tudi datum, ko je začel teči enoletni subjektivni rok za uveljavljanje neveljavnosti oporoke po 64. in 76. členu Zakona o dedovanju. Z iztekom zastaranja zahtevek za uveljavitev pravice izpodbijati oporoko preneha.

9. Ker pa vsako uveljavljanje neveljavnosti oporoke v zapuščinskem postopku povzroči pretrganje zastaranja, je bilo potrebno upoštevati, da je pritožnik prvič vložil tožbo na ugotovitev neveljavnosti oporoke zaradi oporočne nesposobnosti zapustnice v letu 2013 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 725/2013. Tožbeni zahtevek je po zavrnitvi pritožbe na višjem sodišču 15. 2. 2007 postal pravnomočen. Po tem datumu je pretrgani enoletni rok za vložitev izpodbijane tožbe začel ponovno teči in se je do 17. 6. 2019, ko je bila vložena predmetna tožba, nedvomno iztekel. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in toženo stranko v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka neveljavnosti oporoke zaradi napak v obličnosti ni uveljavljala pravočasno znotraj enoletnega roka v smislu določila 76. člena Zakona o dedovanju. Ugotovitev, da je postavljeni zahtevek zastaran, je zato pravilen. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena, zato je iz tega razloga pritožba zavrnjena in sodba na podlagi 353. člena ZPP potrjena in se pritožbeno sodišče z vprašanjem pomanjkanja pasivne legitimacije in nesklepčnosti tožbe, ne bo ukvarjalo v obrazložitvi te odločbe.

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti stroške, ki so prvo in drugotoženi stranki nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. Sodišče jih je odmerilo skladno z odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).