Supreme Court dismisses appeal on damages for mental suffering, upholding objective compensation principles over subjective assessment.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik se je kot sopotnik v osebnem vozilu poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Pri tem je utrpel zlom nosne kosti, prelom petega in šestega desnega rebra, prelom sklepne ponvice levega kolka, raztrganino čela ter obtolčenino ter raztrganino pred levo pogačico. Pravnomočno mu je bilo prisojeno zadoščenje v višini 35.887,16 EUR (prej 8.500.000 SIT), od tega 14.605,24 EUR (prej 3.500.000 SIT) za telesne bolečine, 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT ) za strah, 17.526,29 EUR (prej 4.200.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT) za duševne bolečine zaradi skaženosti, od česar je sodišče odštelo invalidnino (4.172,93 EUR, prej 1.000.000 SIT) ter valoriziran, že plačan znesek iz tega naslova (24.507,25 EUR, prej 5.872.917,14 SIT), medtem ko je bil v presežku tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnjen.

Revizijo je vložil tožnik glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo (v reviziji sta sporni samo odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti), in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za obe obliki nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju priznani odškodnini v višini posamično zahtevanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodb in ugotovljenim posledicam. Tožnik sicer v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnini v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju utemeljevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave tako potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).