Appeal dismissed because the claimed property value of 30,000 SIT did not exceed the 80,000 SIT threshold for review.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Revizija ni dovoljena zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je zahtevala, naj ji tožena stranka proda dvosobno stanovanje na naslovu S. v Mariboru pod pogoji, določenimi v stanovanjskem zakonu. Postavila je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, naj ji tožena stranka proda nadomestno stanovanje, enakovredno stanovanju, navedenem v primarnem tožbenem zahtevku. Glavni in podrejeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. V izpodbijani sodbi naj bi ne bila navedena odločilna dejstva, ki so pomembna za pravilno presojo. Navedbe tožeče stranke so apriorno zavračane brez potrebnih razlogov. Revizija izhaja iz dejstva, da je tožnica postala imetnica stanovanjske pravice dne 18.12.1962, nakar povzema potek dogodkov do preselitve v stanovanje v U. K. v Mariboru v avgustu 1991. Spregledano je bilo dejstvo, ki izhaja iz zahtevka, danega toženi stranki dne 29.09.1992, in v katerem se med drugim navaja, naj se tožnici omogoči preselitev v prejšnje stanovanje v S. V stanovanje v U. K. se je tožnica preselila v dobri veri, zaradi česar je, ker je poprej bila imetnica stanovanjske pravice na sedaj spornem stanovanju, izigrana. Z dopisom z dne 29.09.1992 je tožnica pravočasno postavila zahtevo za odkup spornega stanovanja. Zato je izpodbijana sodba napak uporabila tudi materialno pravo.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo. Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, da si lahko zagotovi pravico do revizije (drugi odstavek 186. člena ZPP). Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po tretjem odstavku tega člena namreč ni revizije v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik tako ne ravna, pravice do revizije nima. Sojenje na tretji stopnji je namreč izjema od načela dvostopenjskega sojenja, zaradi česar mora biti pravica do revizije zagotovljena že z navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi.

V tožbi dne 30.11.1998 je tožeča stranka označila vrednost spornega predmeta z zneskom 30.000,00 SIT, kasneje pa (40. člen ZPP) ta vrednost ni bila spreminjana. V teh razmerah je glede predpisane vrednosti spornega predmeta, ki še omogoča pravico do revizije, treba uporabiti določbe Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke in drugih denarnih zneskov (Ur. l. RS, št. 55/92), ki je v svojem 9. členu za 10-krat zvišal med drugim tudi v drugem odstavku 382. člena ZPP določeno višino denarne terjatve, do katere je še dopustna revizija kot izredno pravno sredstvo. Po zadnji noveli ZPP iz leta 1990 (Ur. l. RS, 20/90) je bila za presojo dovoljenosti revizije upoštevana mejna vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT, kar pomeni, da je ob vložitvi tožbe dne 30.11.1998 veljala mejna vrednost za dopustnost revizije v znesku, ki presega 80.000,00 SIT.

Ob uporabi določbe drugega odstavka 382. člena ZPP bi torej v tej pravdi revizija bila dopustna, če bi vrednost spornega predmeta presegala znesek 80.000,00 SIT. Ob navedeni vrednosti spornega predmeta v zneku 30.000,00 SIT, revizija torej ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrglo (drugi odstavek 389. in 392. člen ZPP).