Supreme Court dismisses appeal; plaintiff failed to prove causal link between defendant's conduct and non-pecuniary damage.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Ugotavljanje obstoja elementov, ki so podlaga odškodninske odgovornosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev obstoja terjatve proti toženi stranki v stečaju za odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 10,000.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da morebitna tožnikova škoda ni v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem tožene stranke.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Primarno predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo "razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku" podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji trdi, da temelji odškodninski zahtevek tožeče stranke na objektivni odgovornosti delodajalca za škodo, ki se pripeti delavcu v primeru opravljanja del in nalog s povečano nevarnostjo. Tožnikovo ravnanje ni bilo "protipredpisno" in "ne obstoji" njegova krivdna odgovornost. Sodišči tudi nista obrazložili, v čem naj bi bila njegova odgovornost. Revidentka še trdi, da iz izvedenih dokazov nesporno izhaja, da tožnik ni kršil pravil "TIR Carneta", saj je dobil žig carinarnice Cadiz. Zato ni mogel imeti pomisleka, da pošiljka ni prispela do namembnega kraja. V reviziji je tudi naslednji stavek: "Ne da bi tožeča stranka citirala določila materialnega prava v zvezi z zgoraj navedenim odškodninskim primerom je potrebno poudariti, da jih pristojno sodišče ni upoštevalo".

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 - Ur.l. RS, št. 26/99 v tem postopku še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi tretjega odstavka 385. člena ZPP in 386. člena ZPP vezano na naslednje pravno odločilne okoliščine, ki so bile ugotovljene na prvi in sprejete kot pravilne na drugi stopnji:

- tožnik bi moral na temelju pravil o TIR karnetih glede na naravo prevoza tovor izročiti pri pristojni carinarnici, ali pa se javiti pri prvi carinarnici po spremembi smeri, kar ni storil,

- potni nalog tožene stranke je bil jasen,

- zatrjevana škoda ne more izvirati iz nejasnih (ustnih) navodil tožene stranke,

- tožnik je imel z mednarodnimi prevozi dovolj izkušenj in je tudi sam kot stranka izpovedal, da je točno vedel, kako bi moral pravilno ravnati (stran 26 sodnega spisa) in

- tožnik ni zatrjeval, da bi moral na poti ravnati drugače zaradi sile ali grožnje.

Vse drugačne trditve v reviziji so neupoštevne.

Če pa je tako, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili 154. in 161. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in Konvencijo TIR 1975 (Carinska konvencija o mednarodnem prevozu blaga na podlagi karnetov TIR, Ur.l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 9/92). Pravilna je materialnopravna presoja, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki naj bi mu nastala. Vzročna zveza je eden od štirih konstitutivnih elementov odškodninske obveznosti, brez katere odškodninske odgovornosti ni.

Trditev v reviziji, da je pravni temelj odškodninskega zahtevka objektivna odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je tožnik pretrpel pri opravljanju del s povečano nevarnostjo, ni utemeljena. Objektivna odgovornost zaradi nevarne dejavnosti je v ZOR urejena v členih 173 do 177, kamor pa protipravna dejavnost, ki je predmet tega postopka, ne sodi.

Katerih drugih določil naj sodišče ne bi upoštevalo, tožeča stranka v reviziji ne navede. Očitanje sodišču, da materialne podlage ni obrazložilo, je v nasprotju z jasnimi in izčrpnimi razlogi sodišča prve in druge stopnje. Tožnik kljub temu, da ga ves čas postopka zastopa strokovna pooblaščenka - odvetnica, ne v tožbi ne pozneje ni navedel pravne podlage spora (zahteva namreč plačilo odškodnine za negmotno škodo zaradi obsodbe, za katero sam pravi, da je ni videl ter da tudi o stranskih kaznih ne ve nič - str. 24 spisa!).

Druge trditve v reviziji (revizijsko sodišče jih navaja v narekovajih) niso razumljive in zato odgovor nanje ni potreben.

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti po 393. členu ZPP.