Supreme Court dismisses appeal on traffic accident damages, ruling no procedural violation occurred when trial proceeded without client's lawyer.

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

[JEDRO]

Ker je bil tožnik na glavni obravnavi navzoč in je soglašal s tem, da se narok opravi brez njegove odvetnice, ne gre za kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke plačilo odškodnine v znesku 3.549.175,60 SIT. Na podlagi izvedenskih mnenj dr. J. K., A. K., prof. dr. V. Z. in ing. V. K. je ugotovilo, da je prometno nesrečo dne 1.5.1986 povzročil tožnik sam, ko je z mopedom zapeljal z nesprednostne ceste na prednostno, po kateri je prav tedaj prihajal z avtom zavarovanec tožene stranke M. B. Ta je vozil pravilno in ni mogel preprečiti trčenja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavrnilo je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je bila zadnja glavna obravnava opravljena brez tožnikove pooblaščenke. Ta upravičenosti izostanka ni dokazala, tožnik sam pa ni nasprotoval izvedbi obravnave brez nje. Potrdilo je prvostopno dokazno oceno in se pri tem oprlo na vsa izvedenska mnenja. Ugotovilo je, da angažiranje nadaljnjih izvedencev ne bi bilo utemeljeno.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da mora sodišče ugotoviti materialno resnico in izvesti vse predlagane dokaze, če so potrebni za ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do nasprotij v izvedeniških mnenjih in ni izvedlo vseh dokazov. Glavno obravnavo je izvedlo in končalo brez pooblaščenke, čeprav tožnik s tem ni soglašal. S tem je bila prekršena 7. točka drugega odstavka 354. člena ZPP. Podrobno opisuje potek dogodkov ob nesreči. Priznava, da je bil pod vplivom alkohola in da je prišel s stranske ceste, poudarja pa, da je do trčenja prišlo na levi strani ceste v smeri vožnje avtomobilista, kjer ta ni imel kaj iskati. Navaja, da je avtomobilist vozil hitreje kot 60 km/h. To dokazuje s sledovi vožnje na travi ob robu ceste. Izpodbija ugotovitve izvedencev o hitrosti avtomobila in jim očita nepravilnosti in nelogičnosti. Vztraja pri zaslišanju novega izvedenca. Meni, da zavrnitev tega predloga predstavlja kršitev 7. člena Zakona o pravdnem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz l. 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Glavne obravnave dne 20.4.1998 se je tožnik udeležil, njegova odvetnica pa ne, čeprav je bila pravilno povabljena (vročilnica na l. 210 spisa). Res se je narok pričel z zamudo, a temu se včasih ni mogoče izogniti. Zato morajo stranke in odvetniki pri načrtovanju udeležbe in pri razporedu dela to možnost upoštevati. Vsekakor sodišču ni mogoče očitati, da je z nezakonitim ravnanjem odvetnici onemogočilo udeležbo na naroku. Ne glede na to pa tožnik ni nasprotoval izvedbi naroka, kot je to storil na prejšnjem naroku dne 2.2.1998, ki se ga njegova odvetnica prav tako ni udeležila. Ker je bil torej tožnik na glavni obravnavi dne 20.4.1998 navzoč in je soglašal s tem, da se narok opravi brez njegove odvetnice, ne gre za kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Prav tako ne gre za kršitev iz 7. člena ZPP, ko sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke za zaslišanje novega izvedenca. Zavrnitev dokaznega predloga ima lahko za posledico zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V tem smislu je sodišče druge stopnje obravnavalo pritožbene ugovore tožeče stranke in ugotovilo, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno. Na tako ugotovitev v zvezi z dejanskim stanjem pa je revizijsko sodišče vezano, kajti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Vse ostalo, kar navaja tožeča stranka v reviziji kot kritiko izvedenskih mnenj in kot razloge, zaradi katerih bi bilo treba ta mnenja spremeniti in dopolniti z novim mnenjem, pa se povsem neposredno nanaša na dejanske ugotovitve. Na vsa vprašanja, ki jih obravnava ta del revizije in ki se nanašajo na hitrost vožnje zavarovanca tožene stranke, na razloge za trčenje na levi strani ceste ter na sledove vožnje in zaviranja, so izvedenci dali svoje odgovore. Ti se v nasprotju s tem, kar trdi revizija, v bistvenih ugotovitvah ujemajo. Ugotovljeno je, da hitrost avtomobila ni presegala dovoljene hitrosti 60 km/h in da je do trčenja na levi strani ceste prišlo zaradi poskusa avtomobilista, da bi se z umikanjem umaknil tožniku, ki je izsiljeval prednost. Prav tako so bili ugotovljeni in dokazno uporabljeni sledovi zaviranja in sledovi vožnje po travi. Dejstvo je, da si je tožeča stranka prizadevala te ugotovitve izpodbiti in je v ta namen predlagala vedno nove izvedence. Sodišče je njenim predlogom ugodilo, pri čemer se je dejansko stanje glede na skladnost izvedenskih mnenj v bistvenih točkah tako razjasnilo, da nadaljnje dokazovanje ni bilo več potrebno. V izvedenskih mnenjih so podani odgovori na vsa vprašanja, ki jih je postavljala tožeča stranka. Res pa je, da ti odgovori v bistvenih točkah niso v skladu z interesi tožeče stranke, ki zato z njimi ne soglaša. Vendar to ni razlog za nadaljevanje dokazovanja, prav tako ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka, kakor jih skuša prikazati revizija.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 166. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.