Appeal dismissed because defendant failed to state claim value in counterclaim, missing statutory threshold for review.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Vrednost spornega predmeta je sestavni del tožbe oziroma nasprotne tožbe. Ker toženec v nasprotni tožbi ni navedel vrednosti spora, vrednost spora po tožbi pa ni presegala zneska 50.000,00 din, ki je predstavljal mejno vrednost za dovoljenost revizije, toženčeva revizija ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo toženčevo revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 774/95 z dne 6.12.1995 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 484/90 z dne 7.9.1993, ker je ugotovilo, da ni dovoljena zaradi tega, ker si stranka z opustitvami o navedbi vrednosti spora ob vložitvi tožbe ni zagotovila pravice do revizije. Toženčevo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

V reviziji zoper sklep sodišča druge stopnje je toženec uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se napadeni sklep razveljavi ter meritorno odloči o reviziji zoper sodbo. V zadevi sta bili res vloženi dve tožbi: tožničina zaradi neobstoja služnosti v vrednosti 32.500,00 din dne 9.9.1986 in toženčeva zaradi ugotovitve služnosti z dne 24.9.1996 z ocenjeno vrednostjo spora 90.000,00 din, kar skupaj znaša 122.500,00 din. Ker je v času vložitve tožb znašala meja za dopustnost revizije 80.000,00 din, je tako revizija dopustna.

Revizija ni dovoljena.

Iz podatkov spisa izhajajo naslednje za procesnopravno presojo spora pomembne okolnosti: tožnica je v tožbi zaradi neobstoja služnosti, vloženi 9.9.1996, navedla vrednost spora 32.500,00 din (kar znaša ob vložitvi revizije 3,25 SIT). Toženec je nasprotno tožbo zaradi ugotovitve obstoja služnosti in izstavitve zemljiškoknjižne listine, vložil na naroku 9.10.1987 ter pri tem ni navedel vrednosti spora (list. št. 15). Kot vrednost zahtevka za plačilo takse se je v takih primerih vzela vrednost 6.000,00 din, ki jo je določala 4. točka 22. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/83 v zvezi z novelo št. 46/86). Ob vložitvi tožbe tožnice Krajevne skupnosti (9.9.1986), je morala vrednost spora presegati znesek 50.000,00 din (sedaj 5,00 SIT), da je bila revizija dovoljena (Uradni list tedanje federacije, št. 4/77 v zvezi z novelo, Uradni list, št. 69/82). Ko je toženec v pripravljalni vlogi 10.12.1987 prvič navedel vrednost spora iz svoje nasprotne tožbe - 70.000,00 din - in kar je bilo zamujeno procesno dejanje glede na določilo drugega odstavka 186. člena ZPP, je morala vrednost spora za dovoljenost revizije presegati vrednost 800.000,00 din (Uradni list bivše federacije, št. 4/77 v zvezi z novelo, št. 74/87, ki je začela veljati 22.11.1987).

Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, če naj si zagotovi pravico do revizije, kadar je ta odvisna od vrednosti spornega predmeta (tako določa drugi odstavek 186. člena ZPP). Smiselno isto izhaja iz tretjega odstavka 382. člena ZPP. Po tem določilu namreč revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska, predpisanem v 382. členu ZPP. Toženčev nasprotni zahtevek ni denarni zahtevek. Zato bi moral vrednost spornega predmeta navesti že v tožbi, če si je hotel zagotoviti pravico do revizije. Okolnost, da je navedba vrednosti spora odločilna za dovoljenost revizije, izhaja še iz drugega odstavka 40. člena v zvezi s 35. členom ZPP.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim se posega v že pravnomočno razsojen spor strank. Glede na tako naravo navedenega izrednega pravnega sredstva je potrebno predpise, ki določajo procesne pogoje za vložitev revizije, tolmačiti restriktivno. Zato mora biti že iz tožbe oziroma nasprotne tožbe razvidno - kadar gre za nedenarni zahtevek, da gre za spor, v katerem bo dovoljena tudi revizija. Vrednost spornega predmeta je sestavni del tožbe oziroma nasprotne tožbe. Ker toženec v nasprotni tožbi ni navedel vrednosti spora, vrednost spora po tožbi pa ni presegala zneska 50.000,00 din, ki je predstavljal mejno vrednost za dovoljenost revizije, toženčeva revizija ni dovoljena, kot sta to pravilno presodili že sodišči druge in prve stopnje. Izpodbijani sklep, s katerim je bila potrjena odločitev o zavrženju revizije, je tako procesnopravno pravilen.

Uveljavljene procesne kršitve zato niso podane, uradoma upoštevnih pa revizijsko sodišče ni ugotovilo. Neutemeljeno revizijo toženca je zato zavrnilo (400. člen v zvezi s 393. členom ZPP).