Appeal dismissed because plaintiff failed to separately state claim values for each defendant in cumulative claims.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Pri subjektivni kumulaciji mora biti vrednost spornega predmeta po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP določena za vsak zahtevek posebej. V konkretnem primeru tožnica ni ravnala tako, toženca pa temu nista oporekala. Zato ni znano, koliko znaša vrednost spornega predmeta v razmerju do vsakega od njiju. Njun položaj je zato enak, kot bi bil, če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena.

[OBRAZLOŽITEV]

:

1. Tožnica in prvi toženec sta razvezana zakonca. M. Z. je s tožbo zahtevala ugotovitev, da hiša na parceli številka 28/1 k.o. ..., parceli številka 402/128 in 550 k.o. ... ter posamezne nepremičnine (avtomobil, pohištvo in podobno) predstavljajo njuno skupno premoženje ter ugotovitev solastninskih deležev nekdanjih zakoncev na tem premoženju, glede nepremičnega premoženja pa tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine, primerne za vknjižbo njenega solastninskega deleža v njeno korist. Hkrati je zahtevala ugotovitev, da je solastnica parcel številka 28/4, 28/7, 11 in 383 k.o. ..., katerih zemljiškoknjižni lastnik je drugi toženec, češ, da te predstavljajo funkcionalno zemljišče k prej navedeni hiši.

2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca: ugotovilo je, da hiša v k.o. ... in zemljišči v k.o. ... ter posamezne premičnine dejansko predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank in da sta deleža na tem premoženju enaka, razen glede hiše, na kateri znaša delež tožnice 30%. Višji tožbeni zahtevek tožnice glede prvega toženca (to je, da znaša njen delež na hiši še nadaljnjih 20% in glede posameznih premičnin v celoti) je zavrnilo, prav tako pa je v celoti zavrnilo njen zahtevek zoper drugega toženca.

3. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo. Prvi toženec je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo. Z njo izpodbija ugotovitev o obstoju skupnega premoženja in o višini tožničinega in njegovega deleža na njem ter o stroških postopka.

Revizija ni dovoljena.

4. M. Z., ki je tožbo vložila zoper dva toženca, je kot vrednost spornega predmeta v tožbi navedla le skupen, na oba toženca nanašajoči se znesek 1.800.000 SIT, ki ga je med pravdo zvišala na 2.300.000 SIT, ni pa navedla vrednosti ločeno za vsakega od tožencev. Toženca nista enotna sospornika: zoper prvega je zahtevala ugotovitev skupnega premoženja, pridobljenega v zakonski zvezi in deležev na njem, zoper drugega pa ugotovitev lastninske pravice na drugem premoženju, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih njegova last.

Pri subjektivni kumulaciji mora biti vrednost spornega predmeta po določbi drugega odstavka 41. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) določena za vsak zahtevek posebej. V konkretnem primeru tožnica ni ravnala tako, toženca pa temu nista oporekala. Zato ni znano, koliko znaša vrednost spornega predmeta v razmerju do vsakega od njiju. Njun položaj je zato enak, kot bi bil, če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena: nobena od pravdnih strank nima pravice do revizije, saj je ta v premoženjskopravnih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172.926 EUR oziroma 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizija prvega toženca zoper odločitev o glavni stvari je tako nedovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

5. Nedovoljena je tudi drugotoženčeva revizija zoper odločitev drugostopenjskega sodišča o spremembi odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka je po svoji pravni naravi sklep (prvi odstavek 166. člena ZPP). Revizija zoper sklep drugostopenjskega sodišča je dovoljena le, če je bil z njim postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). In sklep o stroških ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan.