Supreme Court partially allows appeal, increasing damages for physical and mental pain in traffic accident case.

Reviziji se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno spremeni tako, da se odškodnina zviša za 1,000.000,00 SIT, sodba sodišča prve stopnje pa se glasi:

Toženec D. P. je dolžan plačati tožniku R. P. 5,150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.1.1999 dalje do plačila, v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 449.257,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 375.766,00 SIT od 21.1.1999 dalje do plačila, od zneska 5.000,00 SIT od 25.4.1996 dalje do plačila, od zneska 28.306,00 SIT od 15.9.1999 dalje do plačila in od zneska 40.185,00 SIT od 18.10.2000 dalje do plačila, v 15 dneh.

[JEDRO]

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 4,150.000,00 SIT s pripadki in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Od celotne priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo v seštevku zneska 6,300.000,00 SIT je namreč odštelo že valorizirani plačani znesek v višini 2,150.000,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zvišanjem odškodnine za znesek 2,400.000,00 SIT. Tožnik je v prometni nesreči utrpel obsežne in hude telesne poškodbe. Trajanje in intenzivnost prestanih bolečin je izvedensko ocenjeno, vendar pa ugotovljena dejstva pri odmeri višine odškodnine niso prišla do zadostnega odraza. Oba izvedenca sta ocenila, da so se tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšale kar za polovico in da je tožnik postal trajen invalid s slabo prognozo. Tožnik je bil že pri štirinajstih letih prikrajšan na vseh področjih udejstvovanja.

Duševne bolečine bo moral prestajati vse življenje, ki je pred njim. Pri odškodnini za strah ni v zadostni meri upoštevano kirurgovo izvedensko mnenje. Sodišči tudi nista dali ustrezne teže dejstvom, ki se nanašajo na ugotovljeno skaženost.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je delno utemeljena.

Dejanske ugotovitve o obsegu tožniku povzročene škode so take, da je revizija, ki predlaga zvišanje odškodnine do vtoževanih zneskov, utemeljena, vendar deloma le glede višine odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Izpodbijana sodba je poudarila velik obseg tožnikovih telesnih poškodb in dolgotrajno, z bolečinami in nevšečnostmi spremljano zdravljenje, vendar pa je pri odmeri denarne satisfakcije določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih delno zmotno uporabila:

dolgotrajno (večkratno) bolnišnično zdravljenje, šest mesecev in pol trajajoče bolečinsko obdobje v strnjeni obliki do postopnega pojemanja, operativni poseg, uporaba bergel do septembra 1990, zdraviliško zdravljenje, fizioterapija in težave s šolanjem, kažejo na škodo večjega obsega, ki ji z dosojenim zneskom v višini 1,800.000,00 SIT ni dano ustrezno odškodovanje. Zvišanje na 2,000.000,00 SIT je utemeljeno, ta odškodnina pa je primerljiva z odškodninami, dosojenimi za tovrstne škode podobnega obsega.

Revizijsko zavzemanje za višjo odškodnino od navedenega zneska prav zaradi kriterija primerljivosti z drugimi škodami ni utemeljeno.

Znatno prenizka je tudi odškodnina, dosojena tožniku za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Srednje težak pretres možganov mu je pustili posledice v spominskem in osebnostnem funkcioniranju. Gre za pretirano živčnost, pozabljivost in zmanjšano socialno učinkovitost. K navedenim ugotovitvam izvedenca nevrologa naj se dodajo še sklepanja, ki slede iz kirurgovega izvedenskega mnenja. Gre za spremembe na medenici, za znatno oslabelost mišic levega stegna, oteklino leve goleni, skrajšavo leve noge, omejeno gibljivost levega kolka in levega kolena ter prizadetost hrustančne obloge desne pogačice. Prikrajšava leve noge ima za posledico hrbtenične težave v ledvenem delu hrbtenice zaradi nepravilnega stranskega gibanja. Za športno udejstvovanje tožnik, ki je bil ob nesrečnem dogodku star komaj štirinajst let, ni več sposoben. Tudi za daljšo hojo ni sposoben. Opravlja lahko le lažja fizična dela. Pri mladem človeku, ki je zaradi posledic nesreče moral izbrati drug šolski program, njegova fizična učinkovitost (ob spremenjenem osebnostnem funkcioniranju) pa je bistveno zmanjšana, je obseg prizadejane škode zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti mogoče uvrstiti že med težje primere, ki terjajo - ob primerljivosti z drugimi podobnimi primeri - ustrezno visoko odškodovanje. Revizijsko sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu tako spremenilo, da je tožniku priznalo vso zahtevano odškodnino, torej znesek 4,500.000,00 SIT.

V ostalem pa sta nižji sodišči obsegu škode zaradi strahu in skaženosti prisodili ustrezno denarno satisfakcijo. Kljub obsežnim poškodbam izvedenca nista ugotovila, da bi strah za izid zdravljenja močno porušil tožnikovo psihično ravnovesje. Dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 300.000,00 SIT je zato primerna. Brazgotine na levi nogi in desnem stegnu pa imajo v obsegu ugotovljene skaženosti manjšo vlogo od opaznega šepanja zaradi skrajšanja leve noge. Z odškodnino iz tega naslova v znesku 500.000,00 SIT je v pravi meri prišla do izraza tožnikova mladost, upoštevana pa je bila tudi primerljivost s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje.

Sprememba izpodbijane sodbe temelji na določbi prvega odstavka 395. člena ZPP, zavrnitev revizije v preostalem delu pa na določbi 393. člena ZPP. Tožnik je tako upravičen do odškodnine v skupnem znesku 7,300.000,00 SIT. Od tega je treba odšteti že na prvi stopnji valorizirano delno plačilo odškodnine v znesku 2,150.000,00 SIT, zaradi česar mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 5,150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sprememba izpodbijane sodbe je imela za posledico tudi spremenjeno odločitev o pravdnih stroških (166., 154. in 155. člen ZPP). Tožnik je v pravdi uspel z 80 odstotki svojega zahtevka. Od pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo v znesku 475.958,00 SIT, je tako toženec dolžan povrniti znesek 380.766,00 SIT, pri čemer zakonite zamudne obresti v skladu z ugotovitvami v sodbi sodišča prve stopnje od zneska 5.000,00 SIT tečejo že od 25.4.1996 dalje, od preostalega zneska pa od sojenja na prvi stopnji (21.1.1999).

Pritožbeni in revizijski uspeh tožeče stranke pa je približno polovičen, zaradi česar mora tožena stranka povrniti tožnikove pravdne stroške, nastale na pritožbeni stopnji, v znesku 28.306,00 SIT (od odmerjenih 56.613,00 SIT), na revizijski stopnji pa v znesku 40.185,00 SIT (od odmerjenih 80.370,00 SIT). Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.