Supreme Court allows appeal against detention order in summary procedure, ruling fundamental sum must be substantiated.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe.

[JEDRO]

Priporni temelj (utemeljen sum) mora biti podan in obrazložen tudi, kadar gre za odreditev pripora zaradi zagotovitve navzočnosti na glavni obravnavi v skrajšanem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženega B.R. odrejen pripor na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vlaga obdolženčev zagovornik. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani pravnomočni sklep odpravi.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vrhovni državni tožilec meni, da ni utemeljena. Obdolženčev zagovornik je na odgovor vrhovnega državnega tožilca odgovoril z vlogo z dne 5.1.2010.

B. 4. Omejitev pravice do osebne svobode je dopustna le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek 19. člena Ustave). Pogoji (primeri), pod katerimi se sme poseči v osebno svobodo posameznika s priporom so določeni v 20. členu Ustave, to je (i) utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, (ii) sodna odločba in (iii) neogibna potrebnost pripora za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustava torej pojmuje pripor kot eno samo kategorijo posega v osebno svobodo posameznika (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-755/04 z dne 20.9.2006; zlasti 15. točka) ter določa enotno izhodišče in okvir zakonske konkretizacije razlogov za odreditev pripora.

5. Zaradi zagotovitve poteka kazenskega postopka sta v zakonu določena priporna razloga t.i. begosumnosti in koluzijske nevarnosti po 1. in 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP oziroma po 1. in 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem. Kadar ta razloga nista podana, je v fazi glavne obravnave tako v rednem kot v skrajšanem postopku z enakim ciljem (izvedba kazenskega postopka) dopustno odrediti pripor tudi takrat, ko se obdolženec, ki je bil v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo (drugi odstavek 307. člena ZKP)

6. Določba drugega odstavka 307. člena ZKP je uvrščena v poglavje o glavni obravnavi, ki tako v rednem kot v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem sledi preizkusu obtožnega akta. Po določbah prvega odstavka 435. člena v zvezi s 437. členom ZKP (materialni) preizkus obtožnega predloga obsega pogoje iz 1. do 3. in 5. točke prvega oziroma iz drugega odstavka 277. člena ZKP. Preizkus, ali je zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP) se opravi le, če so bila opravljena posamezna preiskovalna dejanja. Drugače kot v rednem postopku, zakon obdolžencu v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem pri tem ne daje možnosti vložitve pravnega sredstva (ugovora) zoper obtožni akt, temveč njegov preizkus opravi sodnik. Če ugotovi, da niso podani pogoji za zavrženje obtožnega predloga, sodnik o tem ne izda formalne odločbe, temveč v skladu s tretjim odstavkom 435. člena ZKP odredi vročitev obtožnega predloga in takoj razpiše glavno obravnavo. V nasprotju z obtožnico, ki po odločitvi o ugovoru ali poteku določenega roka postane pravnomočna (285. člen ZKP), obtožni predlog tudi ne postane formalno pravnomočen. Navedeno pomeni, da do (formalnega) začetka kazenskega postopka pred okrajnim sodiščem praviloma pride (le) na podlagi ocene upravičenega (državnega) tožilca, da je podan utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja. Povedano drugače; skrajšani postopek se (praviloma) začne, ne da bi bil v zakonu predviden sodni preizkus utemeljenega suma niti na zahtevo stranke niti po uradni dolžnosti.

7. Drugi odstavek 307. člena ZKP ob določitvi posebnega pripornega razloga (drugače kot 201. in 432. člen ZKP) v besedilu izrecno ne izpostavlja obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja kot (temeljnega) pogoja za pripor. Vendar pa zahteva po obstoju utemeljenega suma izhaja iz prvega odstavka 20. člena Ustave, kar velja tudi glede zahteve po obrazloženi sodni odločbi. Ta zahteva je nato konkretizirana v drugem odstavku 307. člena ZKP, ki glede vsebine sklepa o priporu napotuje na (smiselno) uporabo drugega odstavka 202. člena ZKP. V skladu s to določbo mora sklep med drugim obsegati tudi določno navedbo razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila očitano kaznivo dejanje. Zahteva po obrazložitvi vseh pogojev za pripor zagotavlja tudi učinkovito pravico do pritožbe (četrti odstavek 202. člena ZKP v zvezi s 25. členom Ustave), zato je jasno, da mora biti priporni temelj (utemeljen sum) podan in obrazložen tudi, kadar gre za odreditev pripora zaradi zagotovitve navzočnosti na glavni obravnavi v skrajšanem postopku.

8. Ob upoštevanju navedenega zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, na podlagi katerih obtožnih predlogov in zaradi katerih kaznivih dejanj je obravnavani kazenski postopek v teku, ni pa navedlo nikakršnih dejstev, ki utemeljujejo sum, da je obdolženi B.R. storil očitana kazniva dejanja, niti ni navedlo dokazov, iz katerih ta dejstva (na ravni utemeljenega suma) izhajajo. Ker gre za skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem se prav tako ni moglo sklicevati na izkazanost utemeljenega suma s pravnomočnim obtožnim aktom oziroma v drugi že izdani obrazloženi odločbi (sklep o preiskavi), kar bi bilo sicer dopustno (sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 22/2009 z dne 26.3.2009). Sodišče druge stopnje se je ob tem postavilo na napačno stališče, da glede na fazo postopka (glavna obravnava) in posebno (disciplinsko) naravo pripora zaradi zagotovitve navzočnosti na glavni obravnavi razlogov glede utemeljenega suma v sklepu po drugem odstavku 307. člena ZKP ni potrebno navajati.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v roku 24 ur od prejema te sodbe (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Ustave).