Supreme Court dismisses revision request for lack of precise procedural complaints and misapplication of limitation law.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the defendant's request for permission to appeal, citing procedural flaws in the original lower court judgment. The defendant argued that the statute of limitations had expired because the insurance company's claim against the insured should have been treated as a third-party claim under the Obligations Act. The court found the defendant failed to meet the required precision and specificity standards for procedural complaints under the Code of Civil Procedure. Furthermore, the court determined the defendant's legal characterization was incorrect because the insured, not a third party, held the claim, rendering the cited limitation provisions inapplicable to the case facts.
Legislator headnote
AI generatedčetrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku; prvi in drugi odstavek 367. c člena Zakona o pravdnem postopku: A revision request is inadmissible if the applicant fails to demonstrate precise and concrete procedural complaints or if the applicant's legal characterization of the substantive issue is inconsistent with the factual basis of the contested decision.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Glede v predlogu zatrjevanih kršitev postopka velja, da toženec z načinom njihovega uveljavljanja ni zadostil zahtevanemu standardu natančnosti in konkretiziranosti očitkov.
[OBRAZLOŽITEV]
Predlog se zavrne.
OBRAZLOŽITEV:
1. Toženec je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je slednje v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o delni ugoditvi regresnemu zahtevku tožnice (v znesku 8.345,85 EUR s pripadki) med drugim tudi iz razloga, ker sta sodišči tožencu odrekli utemeljenost ugovora zastaranja tožničine terjatve. V predlogu (ob očitku procesnih kršitev) toženec graja stališče v sodbah o dnevu izplačila odškodnine kot začetku teka zastaranja regresne terjatve tožnice; meni, da je njena terjatev že zastarala .in da je drugačno stališče sodišč v nasprotju z določbo šestega odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma šestega odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika (OZ). O vprašanju teka zastaranja za terjatev zavarovalnice zoper povzročitelja obstaja po trditvah toženca tudi sodna praksa, ki pa da je „starejšega izvora“; konkretnega sklicevanja na sodno prakso ni v toženčevem predlogu.
2. Predlog ni utemeljen.
3. Glede v predlogu zatrjevanih kršitev postopka velja, da toženec z načinom njihovega uveljavljanja ni zadostil zahtevanemu standardu natančnosti in konkretiziranosti očitkov v pomenu določbe četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in se zato Vrhovno sodišče z njimi ni ukvarjalo. V zvezi s problematiziranim materialnopravnim vprašanjem zastaranja tožničine terjatve pa velja, da toženčeva opredelitev pravnega vprašanja ni usklajena z dejansko podlago izpodbijani odločitvi. Določba šestega odstavka 380. člena ZOR (enako šestega odstavka 357. člena OZ) se namreč nanaša na zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu. Toženec pa ni „tretji“, temveč je tožničin „zavarovanec“, ki nima nobene „terjatve“ v pomenu navedene zakonske določbe, na katero bi bilo mogoče vezati tek zastaranja. Ker torej pogoji za dopustitev revizije iz določbe prvega odstavka 367. a člena ZPP niso podani, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).