Appeal dismissed; late valuation of non-monetary claim barred review right under procedural law.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Tožnik, ki navede vrednost spornega predmeta šele na drugem naroku za glavno obravnavo, je prekludiran v pravici zagotoviti pravico do revizije sebi in nasprotni stranki.

Ko gre za različne podlage zahtevkov, se upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, 1. da mora toženka opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnice na njeni parceli št. 792 k.o...; 2. da mora toženka plačati tožnici 112.174,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in različnih datumov; 3. v presežku ta tožbeni zahtevek zavrnilo ter 4. toženki naložilo, naj povrne tožnici 117.862,50 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je toženka vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka pred pritožbenim sodiščem in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe.

Revizija ni dovoljena.

Revizija, ki je izredno pravno sredstvo, je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 382. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP/77). Vendar pa revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega določenega zneska (drugi odstavek 382. člena ZPP/77), ta znesek pa je bil ob vložitvi tožbe v tej zadevi 80.000,00 SIT (9. člen Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Uradni list RS št. 55/92). Revizije ni niti v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega prej navedene vsote (tretji odstavek 382. člena ZPP/77).

Tožbeni zahtevek v tej pravdni zadevi je sestavljen, kar zadeva glavno stvar, iz posameznih zahtevkov. O teh je bilo tudi odločeno na prvi stopnji in na drugi stopnji sojenja. Zoper slednjo odločitev pa je vložena revizija. Zahtevek in sodna odločba pod 1. sta nedenarna, zahtevek in sodna odločba pod 2. pa denarna. Gre za združevanje zahtevkov ali za tako imenovano navadno objektivno kumulacijo zahtevkov, ker imajo ti zahtevki različno podlago (prvi odstavek 188. člena ZPP/77). V takšnih primerih je pomembna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 37. člena ZPP/77).

Glede prvega zahtevka, ki je nedenarni, je tožeča stranka sicer navedla vrednost spornega predmeta 203.000,00 SIT, vendar je to storila šele na drugem naroku za glavno obravnavo 25.8.1998. Če želi tožnik zagotovitvi pravico do revizije tako sebi kot nasprotni stranki, mora že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 186. člena ZPP/77). Tega tožnica ni storila niti ni tožena stranka z opozorilom sodišču izzvala postopka po tretjem odstavku 40. člena ZPP/77, ko lahko sodišče na pripravljalnem naroku ali najkasneje na glavni obravnavi določi vrednost spornega predmeta. Ko je tožnik slednjo navedel šele na drugem naroku, je to storil prepozno, kar pomeni, da je bil prekludiran v svoji pravici zagotoviti sebi in s tem toženi stranki pravico do revizije (drugi odstavek 40. člena in že omenjeni drugi odstavek 186. člena ZPP/77).

Tudi pri denarnem zahtevku oziroma razsodbi o njem (pod 2.) gre za združevanje zahtevkov, kjer se upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka (že omenjeni drugi odstavek 37. člena ZPP/77). Podlaga zahtevka za povračilo odvetniških stroškov v neki drugi zadevi (53.015,00 SIT) je drugačna kot pri zahtevku za povračilo stroškov, ki so nastali v zvezi z mejnim ugotovitvenim postopkom (37.224,50 SIT), če omenimo le dva zahtevka z najvišjima vsotama. Nobeden izmed njiju ne presega mejne vsote 80.000,00 SIT. Revizija zato ni dovoljena niti v zvezi z denarnim zahtevkom oziroma odločitvijo o njem.

Končno ni dovoljena niti revizija proti odločitvi o pravdnih stroških. Odločba o teh v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP/77). Zoper sklep sodišča druge stopnje je revizija sicer dovoljena, vendar le zoper takšen, s katerim se je postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 400. člena ZPP/77). Sklep o stroških pa ni takšne narave.

Po povedanem se je izkazalo, da je revizija v celoti nedovoljena (drugi odstavek 389. člena ZPP/77), in ker je ni zavrglo že sodišče prve stopnje, je moralo to storiti revizijsko sodišče (392. člen ZPP/77).