Supreme Court dismisses appeal as it does not deviate from established Supreme Court housing law practice.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Razlaga določbe drugega odstavka 173. člena SZ-1 v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, da je eden izmed pogojev za pridobitev ugodnosti iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1 obveznost prebivanja najemnika - prejšnjega imetnika stanovanjske pravice v stanovanju, za katerega uveljavlja ugodnosti, tudi v času vložitve zahteve, je skladna z že sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča, zato zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni podan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident po odvetnici dne 10. 2. 2009 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z odstopom od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Navaja, da iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 439/95 izhaja jasno stališče, da je odločilen čas uveljavitve Stanovanjskega zakona, to je konec leta 1991 ter, da je potrebno ugotavljati premoženjske razmere upravičenca do nakupa v tem času. Sodišče pa je v obravnavani zadevi odločilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 11. 2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih za najemnika denacionaliziranega stanovanja, saj je ugotovila, da se je tožnik izselil iz stanovanja, za katerega uveljavlja ugodnosti iz 173. člena SZ-1, že pred vložitvijo zahteve za dodelitev sredstev.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam predpisanih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišče je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009), ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident glede dovoljenosti revizije sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišča pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.

6. Revident zatrjuje odstop sodne prakse oziroma stališča Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 439/95 z dne 12. 10. 1995, da je za ugotavljanje premoženjskih razmer (morebitno lastništvo drugega stanovanja ali hiše) upravičenca do odkupa odločilen le čas uveljavitve Stanovanjskega zakona, to je konec leta 1991. Takšnemu zatrjevanju revidenta pa po presoji Vrhovnega sodišča ne gre pritrditi, saj ne gre za primerljivi zadevi. Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 439/95 se nanaša na vprašanje izpolnjevanja pogojev za odpoved stanovanjske pravice po 60. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih – ZSR v zvezi z drugim odstavkom 128. člena Stanovanjskega zakona – SZ (Ur. l. RS, št. 18/91). Predmet obravnavane zadeve pa je tožnikova zahteva za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih za najemnika denacionaliziranega stanovanja. Pravna podlaga za odločanje v tem primeru je drugi odstavek 173. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1 (Ur. l. RS, št. 69/2003). Razlaga omenjene določbe v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, da je eden izmed pogojev za pridobitev ugodnosti iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1 obveznost prebivanja najemnika - prejšnjega imetnika stanovanjske pravice v stanovanju, za katerega uveljavlja ugodnosti, tudi v času vložitve zahteve, pa je skladna z že sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča (sodba I Up 522/2005).

7. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal obstoja pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

8. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.