Appeal dismissed; disciplinary findings stand despite acquittal in separate criminal proceeding.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

Za presojo zakonitosti sklepa o disciplinski odgovornosti ni bistvena ugotovitev, da tožnik z očitanim ravnanjem ni storil prekrška ali kaznivega dejanja, saj sta disciplinski in kazenski postopek ločena. Iz tega razloga oprostilna odločba ne more vplivati na odločitev delodajalca, da ima očitano ravnanje znake kaznivega dejanja in da je podana disciplinska odgovornost delavca.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov RS Ministrstva za notranje zadeve, Policijska uprava ... št. 3F1-01-191-24/2004-17 z dne 30. 12. 2004 in Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 909-7/2005 z dne 31. 1. 2005 kot nezakonitih, na reintegracijo na delovno mesto starejši policist na PU ..., PP ..., na obračun in izplačilo prikrajšanja pri plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na odvod davkov in prispevkov od mesečnih razlik v plači. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 36,72 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se v odprtem roku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki 1. odstavka 338. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti povzelo opredelitev disciplinskega organa, ki je očitana ravnanja tožnika opredelil kot hujšo kršitev javnega reda in miru, v katerem ni bil podan le dejanski stan prekrška zoper javni red in mir, ampak tudi elementi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ RS. Tožnik je sodišču predložil odločbo Okrajnega sodišča na Ptuju, ki je v postopku o prekršku zoper obdolženega P.D. postopek ustavilo, v času teka pritožbenega roka v konkretni zadevi pa je tožnik prejel tudi sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Kp 10/2008 z dne 27. 2. 2008, po kateri se ga kot obdolženca v postopku zaradi kaznivega dejanja po členu 145. KZ RS pravnomočno oprosti obtožbe. Tako noben organ v pravosodju, ki je edini pristojen za odločanje o prekršku in kaznivem dejanju, ni ugotovil, da je v tožnikovem ravnanju v kritičnem dogodku zaznati elemente prekrška ali znake kaznivega dejanja, zato posledično tožnik ni mogel storiti hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti javnega uslužbenca Policije. Prvostopno sodišče samo ni obrazložilo, zakaj šteje, da je tožnik takšna dejanja kritičnega dne storil, mora pa biti vezano na kazensko in prekrškovno določitev. Glede na navedeno tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti s stroškovno posledico za toženo stranko oz. pritožbi ugodi ter prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke. Navaja, da kazenska oprostilna sodba ne vpliva na ugotovljeno disciplinsko odgovornost, sodišče pa je vezano le na kazensko obsodilno sodbo. Nadalje ugotavlja, da je bil postopek o prekršku zoper tožnika ustavljen na podlagi Zakona o ustavitvi določenih postopkov o prekrških in odpustitvi izvršitve določenih kazni zapora in ne zato, ker bi bilo ugotovljeno, da tožnik prekrška ni storil. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja:

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo biti prvostopno sodišče vezano na kazensko in prekrškovno odločitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz odločbe opr. št. PRs 6387/2004 z dne 11. 11. 2004 (A6) izhaja, da je bil postopek zaradi dne 23. 10. 2004 storjenega prekrška zoper tožnika ustavljen, ker je v 1. odstavku 1. člena Zakona o ustavitvi določenih postopkov o prekrških in odpustitvi izvršitve določenih kazni zapora (Ur. l. RS, št. 35/2005) določeno, da se postopki o prekrških, storjenih do vključno 31. 12. 2004, ustavijo.

Tako v tej odločbi ni bilo ugotovljeno, da tožnik prekrška ni storil, kar pa za odločitev v individualnem delovnem sporu tudi ni pomembno in prav tako tudi ni pomembno, da je bil tožnik v kazenskem postopku oproščen (A7). Stališče sodne prakse je, da sta disciplinski in kazenski postopek ločena postopka. Skupno jima je lahko le istovrstno dejanje, zaradi katerega je delavec (storilec) v postopku. Disciplinski organi delodajalca in delovno sodišče s tem, da ugotavljajo znake kaznivega dejanja, ne posegajo v določbe kazenskega postopka in tudi ne v kazenski postopek.

Oprostilna kazenska sodba ne more vplivati na odločitev delodajalca o tem, da ima delavčevo dejanje znake kaznivega dejanja in da je podana njegova disciplinska odgovornost (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 48/99, VIII Ips 72/2001, VIII Ips 120/2001, VIII Ips 327/2002, VIII Ips 135/2003, VIII Ips 4/2004, VIII Ips 291/2005). Analogija velja tudi za postopek o prekrških. Tožniku je bilo v disciplinskem postopku dokazano, da je odgovoren za hujšo kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti javnega uslužbenca Policije po 6. in 7. alinei 1. odstavka 99.

člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/99 in spremembe), ki jo je storil s tem, da je 23. 10. 2004 v termah P. policistom PP P... zavrnil vpogled v njegov osebni dokument, na podlagi katerega bi lahko ugotovili njegovo identiteto, da ni upošteval zakonitih ukazov policistov, da jim ni nudil svojih osebnih podatkov, da se jim je upiral in poskušal udariti policista PP P... pri izvršitvi uradne naloge in s temi dejanji in vedenjem huje kršil predpise o javnem redu in škodoval ugledu policije. Tako mu ni očitano dejanje, ki bi imelo znake katerega od kaznivih dejanj iz 2. točke 1. odstavka 67.

člena ZPol, ampak ima njegovo dejanje znake hujše kršitve predpisov o javnem redu in sicer po 1. in 2. točki 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM – UPB1, Ur. l. RS št. 110/2003), ki je veljal v spornem obdobju in za tak prekršek je bila predpisana denarna kazen do 120.000,00 SIT ali zapor do 30 dni. Tožnik se je na javnem kraju nedostojno vedel do policistov pri uradnem poslovanju in ni upošteval njihovih zakonitih ukrepov. Z opisanim ravnanjem pa je škodil tudi ugledu policije, saj se je vse dogajalo v termah P., na javnem kraju, kot policist pa bi moral spoštovati in varovati pravni red države, ne pa, da so morali policisti zoper njega uporabiti policijska pooblastila in celo prisilna sredstva.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. ZPP).

Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožena stranka pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve.

Pritožbeno sodišče je skladno s 5. točko 31. člena ZDSS–1 in določbo 32. člena istega zakona v zvezi z 2. odstavkom 130. člena ZPP–D odločalo tudi o tem, ali v predmetni zadevi dopusti revizijo. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS–1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem ni odločalo. V konkretnem primeru ne gre za nobenega od teh primerov, zato pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.