Supreme Court partially allows revision on default interest stopping at principal, dismissing cost appeal.

Iz ustavne odločbe U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006 izhaja, da velja pravilo, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico, tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega zakona.

[OBRAZLOŽITEV]

Revizija se v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških, zavrže.

Reviziji v dovoljenem delu se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek za zakonite zamudne obresti (točka A in C sodbe sodišča prve stopnje), kolikor presegajo višino glavnice, zavrne.

Sicer se revizija zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku glavnico v znesku 1.534.116 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2000 dalje do plačila (točka A 1. točke izreka), pogodbene obresti od tolarske protivrednosti zneska 15.000 DEM od 28.2.1999 do 28.2.2000 po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v DEM na vpogled in to v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije (točka B 1. točke izreka), od tako izplačanega zneska pogodbenih obresti pod točko B pa zamudne obresti od 5.10.2000 dalje do plačila (točka C 1. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (2. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki B 1. točke izreka spremenilo tako, da se črta tekst „tolarske protivrednosti“ za besedo od, na začetku besedila, in se doda tekst „na dan 28.2.2000“ za besedo Slovenija, na koncu besedila. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da med strankama ni obstajala poslovna podlaga, ki bi pokrivala zgolj enostavno posojilno razmerje, pač pa je šlo za kombinacijo vložka dela in vložka kapitala, kar potrjujejo tako listinska dokumentacija kot tudi izpovedbi obeh pravdnih strank in zaslišane priče v postopku; zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju z izvedenimi dokazi pa je tudi zaključek sodišča, da med strankama ni šlo za soinvestitorski podjem. Razlogi o tem odločilnem pravnem dejstvu so nejasni, saj prvostopenjsko sodišče nepovezano in iztrgano iz konteksta navaja posamezne dele izpovedbe tožene stranke, neupravičeno pa zanemarja celovitost izpovedbe tožene stranke, potrjene tudi z drugimi listinskimi dokazi. Dodaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006 glede teka zakonitih zamudnih obresti. Graja tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa se naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Glede nedovoljenosti revizije:

5. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Ta namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep o končanju postopka, zato revizija zoper njega ni dovoljena. Toženčevo revizijo v delu glede odločitve o stroških je revizijsko sodišče zaradi navedenega zavrglo (377. člen ZPP).

Glede neutemeljenosti revizije:

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik tožencu 28.2.1999 izročil 15.000 DEM (kot posojilo) ter da sta tožnik in njegova žena nekaj časa izdelovala lučke za novoletne jelke, za kar jima je toženec izročil orodje in material, ko pa sta po izdelavi 250 kosov ugotovila, da je delo premalo plačano, sta orodje in material vrnila.

Na podlagi dokazne ocene sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da vrnitev posojila ni bila z ničemer pogojevana, niti s honorarno zaposlitvijo tožnikove žene. Okoliščina, ali bo za čas najema posojila omogočeno posojilodajalcu honorarno delo je vplivala le na višino obrestne mere (6. člen pogodbe). Ker imata odločbi sodišč prve in druge stopnje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so celoviti, logični in skladni, revizijski razlog bistvene kršitve določbe pravdnega postopka ni podan. Sprejete dokazne ocene pa v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba toženčevo revizijo v tem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Glede utemeljenosti revizije:

8. Utemeljena pa je revizija v delu, v katerem izpodbija višino zakonitih zamudnih obresti. Ustavno sodišče RS je z odločitvijo št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika, kolikor se 277. člen Zakon o obligacijskih razmerjih še naprej uporablja za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo. Iz odločbe izhaja, da velja pravilo, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico, tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega zakona. Navedeno je narekovalo spremembo odločb sodišč prve in druge stopnje kot to izhaja iz II. točke izreka (prvi odstavek 380. člena ZPP).

9. Ker je bilo toženčevi reviziji ugodeno v sorazmerno majhnem delu, mu Vrhovno sodišče ni priznalo pravice do povrnitve stroškov revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako revizijsko sodišče ni priznalo stroškov odgovora na revizijo, saj le-tega glede na vsebino in stanje stvari ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).