Supreme Court dismisses claim for compensation when independent contractor assumes cargo safety duties.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's revision against a lower court decision that fully dismissed a claim for compensation. The appellant, an independent contractor, was present during the loading of wet pipes onto his truck and failed to secure them properly, slipping on the slippery cargo. The court held that because the appellant assumed the duty to secure the cargo, safety measures fell within his sphere of operation rather than the carrier's liability for workplace protection. Consequently, the carrier could not be held liable for the appellant's injuries sustained while performing this assumed duty.
Legislator headnote
AI generatedZakon o varstvu pri delu; Zakon o pravdnem postopku: When an independent contractor assumes the duty to secure cargo, safety measures fall within their sphere of operation, excluding the carrier's liability for workplace protection injuries sustained during that performance.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožnik je kot samostojni podjetnik prevzel obvezo zavarovanja tovora in so zato tudi ustrezni varnostni ukrepi spadali v njegovo sfero delovanja in ne v sfero varstva pri delu toženkinega zavarovanca.
[OBRAZLOŽITEV]
Revizija se zavrne.
OBRAZLOŽITEV:
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek glede odškodnine (zavarovalnine) za škodo, ki naj bi jo tožnik 12. 8. 2001 utrpel v skladiščnih prostorih podjetja I. d. d. pri zavarovanju cevi na tožnikovem kamionu.
2. Pritožbeno sodišče je v celoti zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.
3. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča v celoti iz razlogov „po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP“. Ugotovitev, da je tožnik nadziral nakladanje tovora, naj bi bila „protispisna“. Revident navaja obširne razloge o tem, zakaj naj bi bila podana krivdna in objektivna odgovornost zavarovanca toženke za tožnikovo škodo. Zavarovanec toženke naj bi dobro vedel, da so cevi mokre in spolzke in da bo moral tožnik splezati na vrh tovora, da ga bo zavaroval. Zato bi moral zavarovanec poskrbeti, da se na tovornjak ne bi nalagale spolzke cevi. Tožnik je le po koncu nakladanja pregledal tovor in nakladanja ni nadzoroval. Do poškodbe ni prišlo zaradi napačnega nalaganja cevi, temveč zaradi lastnosti tovora. Zavarovanec toženke se je ukvarjal z nevarno dejavnostjo, pri kateri je bil tožnik poškodovan. Ta je z višine približno 2,5 m padel na betonska tla in je zato podana tudi objektivna odgovornost zavarovanca toženke, o čemer pa sodbi nižjih sodišč nimata razlogov.
4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ta pa nanjo ni odgovorila.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Neutemeljena je revizijska trditev o procesnih kršitvah v zvezi z ugotovitvijo sodišča, da je tožnik pri nakladanju cevi na kamion sodeloval kot nadzornik. Takšna ugotovitev je namreč povsem v skladu s trditvami v točki I tožbe. Revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja(1) in zato ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki kakorkoli zanikajo, spreminjajo ali relativizirajo ugotovitve nižjih sodišč o dejstvih.
7. Relevantno dejansko stanje je zato naslednje:
tožnik je bil v času nezgode samostojni podjetnik in pogodbeni prevoznik zavarovanca toženke;
poškodoval se je po tem, ko so delavci zavarovanca naložili cevi na njegov kamion in je želel zavarovati cevi z varnostnim pasom, pri čemer mu je spodrsnilo na mokrih ceveh tako, da je padel na betonska tla;
zavarovanje tovora je bila tožnikova dolžnost;
kamion je bil tožnikova last, nakladanje pa se je odvijalo na prostem;
tožnik je bil pri nalaganju cevi ves čas prisoten (kot nadzornik) in je vedel, da so cevi mokre.
8. Pošiljatelj (zavarovanec toženke) bi bil lahko odgovoren za tožnikovo škodo le, če ta ne bi vedel (ali ne bi moral vedeti), kakšno je bilo stanje naloženih cevi(2). Tožnik je že zaradi nadzora pri nakladanju cevi nedvomno vedel (ali pa bi moral vedeti), da so cevi mokre in spolzke. Tožnik je kot samostojni podjetnik prevzel obvezo zavarovanja tovora in so zato tudi ustrezni varnostni ukrepi spadali v njegovo sfero delovanja in ne v sfero varstva pri delu toženkinega zavarovanca. Ali povedano z drugimi besedami: prevoznik bi moral sam organizirati zavarovanje tovora na način, ki bi preprečil nastanek škode. Zato ni podlage za odgovornost zavarovanca toženke(3).
9. Sodišči nižjih stopenj se sicer res nista eksplicitno izrekli glede morebitne objektivne odgovornosti zavarovanca toženke, so pa razlogi za stališče, da takšna objektivna odgovornost ni podana, nedvomno implicirani že v splošnih razlogih, ki izključujejo kakršnokoli odškodninsko odgovornost zavarovanca toženke. Zavarovanje tovora bi v konkretnem primeru lahko predstavljalo le nevarno dejavnost prevoznika(4) in zato tožnik tudi na takšni podlagi ne more biti upravičen do plačila odškodnine (zavarovalnine).
10. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo v skladu s 378. členom ZPP. Odločitev o zavrnitvi revizije implicira tudi zavrnitev predloga za povrnitev revizijskih stroškov postopka(5).
---.---
Op. št. (1): Tretji odstavek 370. člena ZPP.
Op. št. (2): Primerjaj določbo 41. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu – ZPPCP (Ur. l. SFRJ, št. 2/74), ki se v konkretnem primeru uporablja glede na 98. člen ZPPCP-1.
Op. št. (3): Primerjaj določbe 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.
Op. št. (4): Primerjaj prvi odstavek 174. člena ZOR.
Op. št. (5): Primerjaj prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP.