Supreme Court dismisses appeal claiming state liability for wrongful detention and mental anguish damages.

Materialnopravno podlago odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora avtonomno ureja ZKP, za odmero odškodnine pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi, v konkretnem primeru ZOR.

Okoliščine o obstoju

vzročne zveze,

so del ugotovljenega dejanskega stanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je tožnici za duševne bolečine zaradi neupravičenega odvzema prostosti (pripora) prisodilo 6.259,39 EUR (prej 1.500.000 SIT) denarnega zadoščenja. Drugostopenjsko sodišče je takšno sodbo, ki sta jo izpodbijali obe pravdni stranki, potrdilo.

2. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode prenizka, zlasti upoštevajoč pravilno uporabo teorije o ratio legis vzročnosti. Njena osebna strukturiranost namreč ne more biti okoliščina za toženkino razbremenitev odgovornosti. Opozarja, da ji je nastala katastrofalna škoda ter da prvostopenjsko sodišče ne ločuje med duševnimi bolečinami zaradi okrnitve svobode in duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bil pripor sprožilni dejavnik psihičnih težav, ki jih prej ni imela, predvsem depresivne prolongirane reakcije. Dvakrat je poskušala storiti samomor. Zaradi ugotovljene duševne bolezni mora v vsakodnevnem življenju vlagati izrazito povečane napore, prav tako pa je bil to tudi razlog invalidske upokojitve. Sodišče prve stopnje o tem ni zaslišalo priče M. G., zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Depresivna simptomatika, nastala po letu 1990, je torej posledica škodnega dogodka. Prvostopenjska sodba nima razlogov o tožničinem ugledu v javnosti pred škodnim dogodkom. Zaradi neutemeljenega pripora je tožnici nastala tudi materialna škoda, glede katere sta nižji sodišči tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnili.

3. Sodišče je revizijo v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja

je ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so revizijske trditve, ki ugotovljena dejstva izpodbijajo, relativizirajo, obhajajo ali celo spreminjajo, pa čeprav v preobleki navideznih procesnih

kršitev

, neupoštevne (npr. da je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da je tožnica dvakrat poskusila storiti samomor, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. G., da je depresivna prolongirana reakcija posledica neupravičenega pripora, izpodbijane sodbe pa se v zvezi s tem ne da preizkusiti, saj obstaja nasprotje med obrazložitvijo in pravno posledico, ki izhaja iz izreka te sodbe, itd.).

6. Materialnopravno podlago odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora avtonomno ureja Zakon o kazenskem postopku (Ur. list RS, št. 63/94 in nasl., v nadaljevanju ZKP), za odmero odškodnine pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi, v konkretnem primeru Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 22/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Revizijske navedbe, da je tožnici prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode prenizka, niso utemeljene. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (200. člen ZOR). Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta bili obe navedeni načeli v konkretnem primeru ustrezno upoštevani. Nižji sodišči sta natančno in izčrpno ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (glej razloge na strani pet do sedem sodbe sodišča prve stopnje in razloge na strani štiri in pet sodbe sodišča druge stopnje) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotili.(1) Primerno so bile upoštevane tudi okoliščine v zvezi z okrnitvijo tožničinega ugleda (glej stran pet sodbe sodišča druge stopnje). Tožnici zaradi neutemeljenega pripora ni nastala katastrofalna škoda, kot zatrjuje, temveč prav nasprotno, njen primer bi lahko uvrstili med manj hude primere. Ker je bilo ugotovljeno, da je depresivna simptomatika, ki se je pri tožnici pojavila po letu 1990 in bila tudi razlog za invalidsko upokojitev, posledica njene osebnostne motnje in osebnostnih značilnosti, je pritrditi zaključkom pritožbenega sodišča o neobstoju vzročne zveze med navedenimi zdravstvenimi težavami in škodnim dogodkom. Tožničine psihične težave, ki so bile posledice pripora, so bile namreč le začasne narave in so izzvenele, ko se je obremenjujoča situacija razrešila. Okoliščine o obstoju

vzročne zveze,

so del ugotovljenega dejanskega stanja, zato navedenega ne more spremeniti niti revizijsko sklicevanje na zmotno uporabo teorije o ratio legis vzročnosti. Revidentka tako nima prav, da je njena zmanjšanja aktivnost na vseh področjih življenjskega udejstvovanja posledica neutemeljenega pripora v letu 1989. Razvoj sladkorne bolezni pa pri tožnici ni odstopal od običajnega. Tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bil zato pravilno zavrnjen. Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev, da prisotnost številnih zdravstvenih težav, ki so bile v letu 1995 razlog za tožničino invalidsko upokojitev, ni v vzročni zvezi s konkretnim škodnim dogodkom ter dejstva, da je tožnica sama odpovedala delovno razmerje pri O. z. G. več kot tri mesece pred prvim priprtjem, velja enako tudi za odločitev o povrnitvi premoženjske škode.

7. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo skupaj s priglašenimi revizijski stroški zavrnilo. Izpodbijanje odločitve o stroških postopka v revizijskem postopku ni dovoljeno.(2)

Sklep o stroških

postopka namreč ne predstavlja sklepa, s katerim se postopek pravnomočno konča.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 643/2006, II Ips 377/2006, II Ips 623/2008, II Ips 713/93, II Ips 957/93, II Ips 343/92, II Ips 76/93, II Ips 106/99, II Ips 500/2005, II Ips 552/96, II Ips 382/95, II Ips 91/2000, II Ips 666/2005, II Ips 767/2005, itd..

Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 568/2006, III Ips 64/2008, II Ips 343/2007, II Ips 708/2005, itd..