Appeal dismissed because non-monetary claim value was not stated in monetary units as required by law.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appeals filed by three defendants against a second-instance judgment ordering the return of 1640 shares and payment of dividends. The appellants argued regarding issues of liability and procedural rights, but the court focused on a procedural defect in the original complaint. Since the claim involved shares rather than a direct monetary sum, the plaintiff was legally required to specify the value of the disputed subject matter in a monetary unit within the complaint. The failure to do so rendered the appeal inadmissible under the Code of Civil Procedure, leading to the dismissal of all appeals.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku, drugi odstavek 367. člena; drugi odstavek 44. člena; drugi odstavek 180. člena: When a claim does not concern a monetary amount, the plaintiff must express the value of the disputed subject matter in a monetary unit; failure to do so renders the appeal inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizije se zavržejo.
[JEDRO]
Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik vrednost spornega predmeta izraziti v denarni enoti. V točkah označena vrednost spora pomeni izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta, to pa ima za posledico nedovoljenost revizije.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata prva in druga tožena stranka tožeči stranki solidarno vrniti 1640 delnic K. d.d. in opraviti ustrezna dejanja v skladu z Zakonom o trgu vrednostnih papirjev in Zakonom o nematerializiranih vrednostnih papirjev za vpis lastništva delnic tožnika v centralni register, ki se vodi pri prvi toženi stranki, ter ji izplačati pripadajoče dividende, zapadle od 1. 1. 2000. Zaradi umika tožbe zoper četrto toženo stranko je postopek zoper njo ustavilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.
2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo spremenilo tako, da je prvi, drugi in tretji toženi stranki naložilo, da morajo tožeči stranki solidarno vrniti 1640 delnic K. d.d. in opraviti ustrezna dejanja v skladu z Zakonom o trgu vrednostnih papirjev in Zakonom o nematerializiranih vrednostnih papirjih za vpis lastništva delnic tožeče stranke v centralni register, ki se vodi pri prvi toženi stranki, ter ji izplačati pripadajoče dividende zapadle od 1. 1. 2000. Pritožbi prve in druge tožene stranke je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.
Navedbe revidentov
3. Prva, druga in tretja tožena stranka so zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo vložile revizijo.
4. Prva tožena stranka uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da v konkretnem primeru niso izpolnjene temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti prve tožene stranke niti ni podlage za solidarno odgovornost toženih strank. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo kršilo pravico prve tožene stranke do izjave v postopku.
5. Druga tožena stranka smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrne, podrejeno pa, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje v tem delu razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje pri presoji odgovornosti druge tožene stranke napačno uporabili standard skrbnosti dobrega strokovnjaka. Vzročna zveza med nepravilnim vnosom naloga za prodajo, ki ga je izvedla druga toženka, in nastalo škodo je bila pretrgana.
6. Tretja tožena stranka uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper tretjo toženo stranko zavrne. Poudarja, da vsakršno ravnanje tretje tožene stranke, ki je morebiti lahko posreden vzrok za nastalo škodo, še ne pomeni pravno relevantnega vzroka za nastalo škodno posledico. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo določila Zakona o trgu vrednostnih papirjev. Odgovornost tretje tožene stranke za nastalo škodo ni podana.
7. Revizije so bile vročene Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki nanje ni odgovorila.
8. Revizije niso dovoljene.
9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP).(1)
10. Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta primarnega tožbenega zahtevka oziroma je vrednost spornega predmeta navedla v točkah (2000 točk). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik vrednost spornega predmeta v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP izraziti v denarni enoti. V točkah označena vrednost spora pomeni izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta, to pa ima za posledico nedovoljenost revizije. Po ustaljeni sodni praksi nastale situacije ni mogoče sankcionirati z izpeljavo postopka po 108. členu ZPP, saj bi vrnitev tožbe v popravo z namenom, da tožnik navede vrednost spornega predmeta, ogrozila enakopravnost strank v postopku.(2)
11. Ker revizije niso dovoljene, jih je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).
---.---
Op. št. (1): Ker je predmet revizijskega preizkusa le primarni tožbeni zahtevek, ki se ne nanaša na denarni znesek, je nepomembno, da je tožeča stranka s podrejenim zahtevkom uveljavljala denarno terjatev.
Op. št. (2): Izčrpno o tem Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006.